1. Uvod
2. Zahteve veganske prehrane
2.1. Zagotavljanje okusnosti
2.2. Vsebnost hranil
2.3. Biološka uporabnost
3. Zdravje veganskih psov
3.1. Študije populacije
3.2. Poročani primeri
4. Alkalizacija urina
5. Sklepi
6. Reference
1. Uvod
Smrt in trpljenje približno 75 milijard kopenskih živali (piščancev, prašičev, ovac, krav in drugih živali), ki jih gojijo in letno zakoljejo, in podobno število intenzivno gojenih ali divje ulovljenih rib, namenjenih prehrani ljudi, je temeljito dokumentirano dejstvo; tako kot so znani tudi škodljivi vplivi na okolje tako intenzivne kot ekstenzivne živinoreje.
Zaradi etičnih pomislekov naraščajoče populacije vegetarijanskih in veganskih skrbnikov živali in zdravstvenih stanj, kot so alergije, ki jih povzročajo govedina, jagnjetina in druge prehranske sestavine na osnovi mesa, so bile razvite blagovne znamke vegetarijanske hrane za hišne živali. Vendar pa vegetarijanska prehrana psov ostaja predmet precejšnjih polemik, ki so posledica nepoznavanja zdravstvenih in prehranskih vprašanj tako pri veterinarjih kot drugih izkušenih skrbnikih živali.
Za pomoč tistim skrbnikom živali in veterinarskemu osebju, ki želijo bolje razumeti ta vprašanja, ta stran (op.: https://sustainablepetfood) preučuje zahteve glede okusnosti, prehranske in biološke uporabnosti vegetarijanske pasje prehrane. Zagotavlja rezultate dveh populacijskih študij o zdravju vegetarijanskih psov in opisuje zdravstvene koristi, o katerih so poročali pri nekaterih psih po prehodu na prehransko zdravo vegetarijansko prehrano.
2 Zahteve veganske prehrane
Ne glede na kombinacijo sestavin živalskega, rastlinskega, mineralnega ali sintetičnega izvora, je treba diete oblikovati tako, da izpolnjujejo zahteve po okusu, hranilni vrednosti in biološki uporabnosti za vrsto, ki so ji namenjene.
2.1 Zagotavljanje okusnosti
Navajenost nekaterih psov na komercialne blagovne znamke na osnovi mesa, je v veliki meri predvsem posledica dodajanja različnih dodatkov, med njimi dodatka 'digest', kar je industrijski evfemizma za delno prebavljeno drobovje, običajno piščančje. Glede na Small Animal Clinical Nutrition je "Digest verjetno najpomembnejši dejavnik, odkrit v zadnjih letih za izboljšanje okusnosti suhe hrane za mačke in v manjši meri pse." (Lewis et al. 1987).
Čeprav je navajenost običajno manjša težava kot pri mačkah, bo pri nekaterih psih prehod na vegansko hrano zahteval potrpežljivost in vztrajnost, predvsem pri tistih, ki so bili prej dolgotrajno hranjeni s komercialno hrano z dodatki za večjo okusnost. V nekaterih primerih bo morda potrebno najprej za en dan umakniti vso hrano (ne pa tudi vode!). To bo spodbudilo apetit, ne da bi škodilo zdravim odraslim psom. Prehrano je vedno priporočljivo spreminjati postopoma, npr. z uporabo 90 % stare in 10 % nove diete za nekaj dni, nato spremenimo deleže na 80 % in 20 % še za nekaj dni. Na ta način se na novo hrano preide v nekaj tednih ali še počasneje. Postopna sprememba je sprejemljivejša, omogoča pa tudi ustrezno prilagoditev prebavnih encimov (kolikor je to mogoče) in črevesne flore (bakterij), s čimer se zmanjša možnost gastrointestinalnih reakcij, kot je driska.
Skrbniki psov bi morali s svojim vedenjem pokazati, da menijo, da je nova prehrana prav tako okusna in dobra kot prejšnja (ne da bi svojega psa morda opozorili ali vznemirjali z lastnim nemirom, dvomi, skrbmi). Ne smejo biti zaskrbljeni, če njihov pes sprva poje le hrano okoli vegetarijanske hrane; že to, da je nova hrana v isti posodi bo psu pomagalo ustvariti potrebno mentalno povezavo. Pomaga lahko tudi temeljito mešanje hrane, dodatki s prijetnim vonjem (voh je zelo pomemben) in okusom, kot so prehranski kvas, rastlinsko olje, kosmiči nori alg in spirulina. Pomaga lahko tudi nežno segrevanje hrane. Skrbniki naj odstranijo neporabljeno hrano in vedno ponudijo samo svežo hrano.
Najpomembnejša dejavnika za uspešno spremembo sta postopnost in vztrajnost. Po teh načelih so tudi najbolj izbirčni psi uspešno sprejeli vegansko hrano.
2.2 Hranilna vsebnost
Pse lahko biološko razvrstimo kot vsejede zaradi njihove sposobnosti, da v svojem naravnem okolju preživijo z mešano prehrano živalskega in rastlinskega materiala. Na mesojedo prehrano so manj prilagojeni kot mačke, njihove prehranske potrebe je lažje zadovoljiti z vegetarijansko prehrano.
Kljub temu mora biti vegetarijanska prehrana popolna in razumno uravnotežena glede na vse esencialne hranilne snovi, da bi zaščitili zdravje in preprečili srčne ali druge bolezni. To lahko dosežemo z dodajanjem vegetarijanskega prehranskega dopolnila domači prehrani ali z uporabo prehransko popolne komercialne prehrane. Pri tem je prav, da izberemo takšno, ki ustreza prehranskim standardom AAFCO(za ZDA), FEDIAF (Evropa) ali enakovrednega nacionalnega organa.
Da bi zadostili prehranskim zahtevam AAFCO in FEDIAF, se proizvajalci vegetarijanskih, veganskih (in v nekaterih primerih diet, ki temeljijo na predelanem mesu) diet zanašajo na rastlinske, mineralne in sintetične vire hranil, ki so drugače pridobljeni iz živalskih tkiv.
2.3 Biološka uporabnost
Biološka uporabnost hranil (obseg, v katerem so na voljo tkivom) je v veliki meri določena z njihovo stopnjo prebavljivosti v enostavne molekule, ki se lahko absorbirajo skozi črevesno sluznico. Pomen prebavljivosti je povečan pri živalih, kot so mačke in psi, ki imajo relativno kratke črevesne poti. Na srečo je več študij pokazalo veliko prebavljivost sestavin vegetarijanske prehrane pri mačkah in psih.
Pri psu so ocenili prebavljivost nekaterih virov beljakovin. Hegsted et al. (1947) so ugotovili, da je prebavljivost beljakovin v prehrani iz vse zelenjave, ki vsebuje beli kruh, koruzo, riž, krompir, solato, korenje, čebulo, paradižnik in jabolčno čežano, 80,0 (plus ali minus 7,7 %). James in McCay (1950) sta poročala, da se je prebavljivost beljakovin komercialne suhe hrane, ki vsebuje tako rastlinske kot živalske beljakovine, pri odraslih psih gibala od 67 do 82 %. Kendall in Holme (1982) sta poročala, da so se koeficienti prebavljivosti surovih beljakovin (Nx6,25) za teksturirane sojine beljakovine, ekstrahirano sojino moko, polnomastno sojino moko in mikronizirana cela sojina zrna gibali od 71 do 87 %. Moore et al. (1980) so poročali, da so vrednosti očitne prebavljivosti sojinega zdroba, koruze, riža in ovsa pri zrelih Pointers v območju od 77 do 88%. Njihovi podatki so pokazali, da običajni postopki kuhanja niso bistveno vplivali na prebavljivost riževih, ovsenih ali koruznih beljakovin. Njihovi podatki so tudi pokazali, da povečanje vsebnosti maščob v prehrani z 10 na 20 % ni spremenilo prebavljivosti dušika v prehrani na osnovi koruze in soje. Burns et al. (1982) so pokazali, da je navidezna prebavljivost laktalbumina, kazeina, sojinih beljakovin in pšeničnega glutena 87, 85, 78 oziroma 77 % (National Research Council 1986, 12). Clapper et al. (2001) so primerjali pasjo prebavljivost petih virov sojinih beljakovin s prebavljivostjo perutninske moke in ugotovili, da sojine beljakovine ponujajo izvedljiv vir beljakovin. Navedli so: "Sojine beljakovine lahko v kombinaciji z drugimi viri beljakovin, ki vsebujejo komplementarne aminokisline, za psa zagotovijo ekonomičen vir visoko razpoložljivih beljakovin dosledne kakovosti."
Proizvajalci hrane za hišne živali se dobro zavedajo prebavljivosti rastlinskih sestavin, soj so v njihovih izdelkih zastopane v visokih deležih.
3 Zdravje veganskih psov
3.1 Študije populacije
Haskiji in dirke s sanmi
Zelo malo psov ima večje potrebe po energiji kot haskiji, ki sodelujejo v dirkah s sanmi. V skladu s tem je študija iz leta 2009, objavljena v British Journal of Nutrition, primerjala zdravstvene in zlasti hematološke parametre (z osredotočanjem na število rdečih krvnih celic) šestih vegansko hranjenih psov s šestimi drugimi, ki so bili na komercialni mesni prehrani 16 tednov, vključno z 10-timi tedni na tekmovalni dirki. Hematološki rezultati za vse pse so bili v celotni študiji v normalnih mejah, veterinar pa je ocenil, da so vsi psi v odličnem fizičnem stanju. Noben pes ni razvil anemije. Nasprotno, število rdečih krvnih celic in vrednosti hemoglobina so se sčasoma v obeh skupinah znatno povečale.
Raziskava PETA
Leta 1994 so v PETA (People for the Ethical Treatment of Animals) izvedli sistematično raziskavo o zdravju 300 vegetarijanskih psov iz 33 ameriških zveznih držav in Kanade prek glasila PETA (PETA 1994). Psi so bili različnih starosti, od mladičkov do 19 let. 88,7 % (266/300) je bilo steriliziranih ali kastriranih, od tistih, ki niso bili, pa je bilo 22 samcev in 12 samic. 52,7 % (158/300) je bilo samic in 47,3 % (142/300) samcev. 55,7 % (167/300) je bilo mešancev in 44,3 % (133/300) čistokrvnih, pri čemer je bilo zastopan širok spekter pasem. 65,3 % (196/300) se je prehranjevalo z vegansko hrano, preostalih 34,7 % (104/300) pa z vegetarijansko.
Tabela 1 prikazuje razčlenitev veganov in vegetarijancev glede na dolžino časa, ko so vzdrževali brezmesno prehrano:
|
|
0 -2 leti |
3 – 5 let |
6 – 8 let |
9+ let |
|
veganska hrana |
31,3 % (94) |
19,3% (58) |
4% (12) |
5,3% (16) |
|
vegetarijanska hrana |
22,3% (67) |
9,7% (29) |
5% (15) |
3% (9) |
|
SKUPAJ |
53,7% (161) |
29% (87) |
9% (27) |
8,3% (25) |
Tabela 1: Dolžina hranjenja z vegetarijansko in vegansko hrano 300 psov
Splošno zdravstveno stanje
Rezultati so pokazali, da je lahko veganstvo ali vegetarijanstvo izrazita prednost in da ima veganstvo rahlo zdravstveno prednost v primerjavi z vegetarijanstvom, čeprav to ni bilo preizkušeno v tolikšnem številu, da bi bilo statistično pomembno. 82 % psov, ki so bili vegani pet let ali več, je bilo ocenjenih, da so dobrega do odličnega zdravja, medtem ko je bilo tako ocenjenih 77 % psov, ki so bili vegetarijanci pet let ali več.
Umrli
V raziskavo je bilo vključenih osemindvajset umrlih psov. Brez treh psov, ki so umrli v nesrečah ali so bili evtanazirani zaradi agresije, je bila povprečna starost smrti 12,6 let. Povprečno trajanje veganstva ali vegetarijanstva je bilo 5,7 leta. Vzroki smrti so povzeti v tabeli 2:
|
|
rak |
srce |
starost |
različni vzroki |
nesreče |
evtanazija zaradi agresije |
|
psi |
8 |
7 |
5 |
5 |
2 |
1 |
Tabela 2: Vzroki smrti 28 psov
Različni vzroki smrti so vključevali: ledvično, spinalno, jetrno cirozo, evtanazijo zaradi artritisa in neznane vzroke.
Pojavnost zdravstvenih težav
Vnetja
Najpogostejši zdravstveni problem so bila vnetja vseh vrst. 11,7 % (35/300) so zboleli za katero od okužb, pri čemer so bila najpogostejša vnetja ušes (16), sledijo vnetja sečil (osem), vnetja oči (šest) in druga različna vnetja (sedem). Obstaja obratno sorazmerno razmerje med dolžino veganskega ali vegetarijanskega prehranjevanja in pojavnostjo vnetij:
· Noben pes, ki je bil vegan štiri leta ali več ali vegetarijanec več kot 5,2 leta, ni zbolel za ušesnimi, sečilnimi, očesnimi ali drugimi vnetji.
· Noben pes, ki je bil vegan več kot 3,5 leta, ni imel vnetja ušes.
· Noben pes, ki je bil vegetarijanec več kot štiri leta, ni imel vnetja sečil.
Vnetja sečil
2,7 % (8/300) psov je imelo v preteklosti okužbe sečil, od tega šest samic in dva samca. Po besedah veterinarja, ki ga je kontaktirala PETA, je ta številka nekoliko višja od pričakovane stopnje vnetij (približno 1 %).
Izločanje dušikovih odpadnih produktov katabolizma beljakovin povzroči kisli urin mesojedcev. Vegetarijanska prehrana z običajno zmanjšano vsebnostjo beljakovin lahko povzroči alkalizacijo urina, kar poveča tveganje za nastanek sečnih kamnov, kar lahko povzroči delno ali popolno obstrukcijo urina. Lahko pride tudi do sprememb v bakterijski flori s povečano možnostjo okužb sečil (glejte spodaj 'Alkalizacija urina').
Težave s kožo
Druga najpogostejša zdravstvena težava, so kožne bolezni, ki so tudi najpogostejše obolenje psov na splošno. 11,3 % (34/300) jih je utrpelo kakšno obliko draženja kože (vroče točke, alergija na bolhe, dermatitis itd.), osem od teh pa je bilo ocenjenih kot manjših.
Artritis
Tretja zdravstvena težava je bil artritis, pri čemer jih je 7,3 % (22/300) trpelo zaradi tega stanja. Sedem od 22 psov je imelo artritis, povezan s starimi poškodbami, kot so zlomi kosti. Od preostalih 15 psov jih je bilo 13 starih 10 let ali več, zato je bil artritis morda povezan s starostjo.
Benigni izrastki
4,7 % (14/300) je imelo očitno benigne izrastke, tumorje, bradavice ali ciste, povezava z dolžino veganskega in vegetarijanskega prehranjevanja ni bila potrjena.
Težave s srcem
4,0 % (12/300) je imelo težave s srcem in sedem od 12 je umrlo zaradi teh težav. Pet psov, ki so poginili zaradi težav s srcem, je bilo starih od 13 do 15 let, torej starejših. Vendar pa je bil trend srčnih bolezni nasproten kot pri okužbah, tj. pokazala se je neposredna povezava med srčno boleznijo in trajanjem veganskega ali vegetarijanskega prehranjevanja: vsi psi s srčnimi boleznimi so bili vegani vsaj štiri leta ali vegetarijanci. vsaj 10 let.
Najpogostejša in resna srčna bolezen je bila razširjena kardiomiopatija (DCM). Pet psov (starih pet, devet in več), ki so bili vegani vsaj štiri leta, je imelo DCM, kar ima za posledico ohlapnost miokarda (srčne mišice) in oslabljeno črpalno sposobnost. Ta potencialno smrtna bolezen srčne mišice običajno prizadene približno 2 % vseh psov, pojavlja se večinoma pri velikih in zelo velikih pasmah. Majhen odstotek teh nima zadostne srčne ravni aminokisline L-karnitin. Aminokislina tavrin, ki jo psi za razliko od mačk lahko sintetizirajo, uravnava vstop kalcija v miokard, da sproži vsak srčni utrip. Pomanjkanje lahko povzroči tudi kardiomiopatijo (bolezen srčne mišice).
Vendar pa je okrevanje možno z dodatki tavrina ali L-karnitina. Od petih psov z DCM so si trije opomogli z jemanjem dodatkov L-karnitina ali tavrina. Preprečevanje se zdi možno z rednim dodajanjem teh dveh aminokislin, npr. s prehransko popolnim vegetarijanskim pasjim dodatkom.
Telesna teža
Le za 3,7 % (11/300) psov so njihovi skrbniki menili, da imajo prekomerno telesno težo. Vseh 11 teh psov pa je bilo kljub temu opisanih kot dobrega do odličnega zdravja in kot energični. Zmanjšana raven beljakovin in maščob ter povečana raven prehranska vlaknina vegetarijanske prehrane so učinkoviti pri zagotavljanju bolj zdrave telesne teže.
Prebavne težave
3 % (10) jih je ugotovilo, da imajo psi prebavne težave. Od tega jih je bilo devet starih sedem let ali več, kar je bilo morda povezano s splošnim upadom izločanja prebavnih encimov s starostjo in kar je pogosto mogoče zdraviti z dodatkom encimov.
Hipotiroidizem
2,7 % (8/300) je imelo hipotiroidizem, znižanje ravni ščitničnih hormonov v serumu. Vendar noben pes, ki je bil vegan več kot tri leta, ni imel hipotiroidizma in noben pes, ki je bil vegetarijanec več kot štiri leta, ni zbolel za njim.
Težave z vidom ali sluhom
2,7 % (8/300) je bilo gluhih ali je slabše slišalo, sedem od osmih pa je bilo starih 13 let ali več. Podobno je bilo sedem psov (2,3 %) slepih ali so imeli izgubo vida, šest od sedmih pa je bilo starih 13 let ali več. Izguba sluha in vida, povezana s starostjo, je žal normalna. Mlajši slepi pes je bil škotski ovčar s prirojeno slepoto.
Rak
Nizek delež psov 2,7 % (8/300) je imelo raka. Od teh osmih jih je bilo šest starih 9 let ali več, druga dva pa sedem let. Incidenca raka običajno narašča s starostjo. Obratna korelacija med trajanjem veganske ali vegetarijanske prehrane in pojavnostjo raka je lahko bila pomembna: noben pes, ki je bil vegan več kot pet let, in noben pes, ki je bil vegetarijanec več kot 5,5 let, ni imel raka.
Posebna živila
Prehranski kvas in česen
Zdi se, da so se psi, ki so jedli prehranski kvas in/ali česen, odrezali nekoliko bolje kot ostali psi. 81,6 % (102/125) psov, ki so jedli prehranski kvas, je bilo dobrega do odličnega zdravja, v primerjavi z 72,6 % tistih, ki niso. 83,3 % (70/84) psov, ki so jedli česen, je bilo dobrega do odličnega zdravja, v primerjavi z 80 % tistih, ki niso. Psi, ki so jedli prehranski kvas ali česen, so imeli tudi veliko večjo pojavnost dobre ali izboljšane dlake – 44 % za tiste, ki jedo prehranske kvasovke in 47,6 % za jedce česna, v primerjavi s samo 22,9 % psov, ki ne jedo prehranskega kvasa, in 17,8 % psov, ki ne jedo. česen.
Sojina živila
Edina druga specifična živila, ki so se pokazala kot pomembna, so bili izdelki iz soje. Ker je vsa komercialna vegetarijanska hrana za pse vsebovala sojo, zelo malo psov v svoji prehrani ni imelo sojinih izdelkov – le 13 % (39/300). Vendar pa je bilo teh 39 psov bistveno boljšega zdravja kot drugi. 89,7 % (35/39) psov, ki niso jedli izdelkov iz soje, je bilo dobrega do odličnega zdravja, v primerjavi s 74,3 % psov, ki so jedli sojine izdelke. Prav tako je bila pojavnost težav s kožo veliko manjša pri psih, ki niso jedli soje – le 5,1 % (2/39) jih je imelo težave s kožo v primerjavi z 10,7 % tistih, ki so jedli sojine izdelke. Nekateri psi so alergični na sojo, kar lahko povzroči kožne reakcije. Psi, ki niso jedli sojinih izdelkov, so se močno zanašali na žita (oves, riž, kruh in testenine), stročnice (čičerika, leča, drobljen grah in fižol), zelenjavo, krompir in sončnična semena.
Zaključki
Čeprav testi za statistično pomembnost niso bili izvedeni, rezultati kažejo, da:
Dlje kot je pes na vegetarijanski ali veganski prehrani, večja je verjetnost splošnega dobrega do odličnega zdravja.
Veganstvo je bolj koristno kot vegetarijanstvo.
Dlje ko je pes na vegetarijanski ali veganski prehrani, manjša je verjetnost, da bo zbolel za rakom, okužbami, hipotiroidizmom ali zbolel za debelostjo.
Vegetarijanska prehrana lahko poveča alkalizacijo urina s posledično možnostjo nastanka sečnih kamnov, blokad in okužb; zato je pomembno redno spremljanje pH urina in popravljanje alkalizacije (glejte spodaj).
Dlje ko pes ostane na vegetarijanski ali veganski prehrani brez dodatka L-karnitina ali tavrina, večja je verjetnost dilatacijske kardiomiopatije ali druge srčne bolezni, zlasti pri velikih in zelo velikih pasmah.
Prehranski kvas in česen se zdita koristna za splošno zdravje in stanje dlake.
Psi brez sojine hrane v prehrani so videti bolj zdravi kot tisti, ki jedo sojo, za katero je znano, da povzroča kožne in druge reakcije pri psih, alergičnih nanjo.
3.2 Poročani primeri
Leta 2005 so poročali, da je angleški border collie na dobri poti, da postane najstarejši pes na svetu. Bramble je bila stara 27 let (189 človeških let) še vedno »budna in aktivna ter gre na sprehod štirikrat na dan in plavat enkrat na teden«. Po besedah takratnih skrbnikov Bramble "obožuje vadbo" in "ima resnično strast do tega, da je na prostem". Skrbnik je izjavil: "Lahko mi je trn v peti, ko je nemirna, a to je tisto, kar jo drži." Bramble se je prehranjevala predvsem z dieto z rižem, lečo in ekološko zelenjavo. Bramble je jedla vegansko hrano (brez kakršnihkoli živalskih proizvodov) (Anonimni, 2005).
Poleg izboljšanega splošnega zdravja in zmanjšane incidence raka, vnetij in hipotiroidizma med 300 psi, ki jih je raziskala PETA (glejte poglavje 3.1 Študije populacije), so številni drugi srečni skrbniki vegetarijanskih psov poročali o svojih izkušnjah v Pedenovi (1999) Vegetarian Cats & Dogs. Zdravstvene koristi, o katerih so poročali, vključujejo zmanjšanje ektoparazitov (bolhe, klopi, uši in pršice), izboljšano stanje dlake, nadzor nad alergijami, nadzor telesne teže, zmanjšan artritis, izboljšana vitalnost, izboljšan vonj blata in razrešitev sive mrene.
Ektoparaziti in stanje dlake
Alison Shepard je o svojih psih Vanji in Vladimirju zapisala: »Vanya (10 let) in njen sin Vladimir (5 let) sta bila vedno vegetarijanca. Ker bomo Vladimirja parili, smo mu dali rentgensko slikati boke za certifikacijo. Od OFA je dobil oceno "odlično" - kar je najvišja ocena! Z mamo imata čudovito dlako in kožo. Tu na Floridi so težave s kožo zelo pogoste – »hot spots« itd. Prav tako se zdi, da ne pritegnejo bolh. Ljudje zato domnevajo, da "bombardiramo" svojo hišo s pesticid. Ne morejo verjeti, da je odgovor prehrana.” (Peden 1999).
Veterinar Richard Pitcairn (Pitcairn & Pitcairn 1982) je citiral Newyorčana: »Prijatelji mislijo, da sem nor, ker kuham za psa. Imajo mlajše pse s slabimi ali manjkajočimi zobmi, hudimi izpuščaji, težavami s srcem in dihanjem, prekomerno telesno težo, letargijo itd. Pravijo, da je Buck tako zdrav, ker je mešanec. To bi lahko pomagalo, vendar menim, da sta del tega tudi prehrana in nega, ki ju dobi. Buck tudi nikoli ni imel bolh."
Obvladovanje alergij
Verjetno zaradi širjenja umetnih barvil, arom, konzervansov (zlasti etoksikvina), stabilizatorjev in klavniških odpadkov v komercialni mesni hrani za hišne živali narašča razširjenost alergij. Kot pravi alergolog in veterinar dr. Alfred Plechner, največ alergijskih reakcij povzročajo živalski proizvodi, pri čemer je govedina na vrhu lestvice tako pri mačkah kot pri psih. Prehod na drugo komercialno hrano na osnovi mesa običajno ne reši težave zaradi podobnosti uporabljenih sestavin (Plechner & Zucker 1986). Posledično je bilo oblikovanih več brezmesnih diet na recept za obravnavo alergij, ki lahko uporabljajo nove (tj. s katerimi se prej niso srečali) vegetarijanske vire beljakovin.
Srbenje je najpogostejši znak alergije na hrano pri domačih živalih, čeprav so lahko prisotni tudi bruhanje, kašelj ali sopenje.
Michael Buzel s Floride pripoveduje zgodbo svoje psičke Penny: »Svojo prvo psičko Penny (mešanec škotskega ovčarja in zlatega prinašalca) sem posvojil leta 1987 iz Florida Broward County Humane Society. Bila je stara štiri leta in pol in je trpela zaradi številnih alergij, zaradi katerih se je nenehno praskala in grizla po hrbtu. …Nenehno je izgubljala veliko dlake in na splošno ni bila videti zelo srečna. Pripeljala sem jo k svojemu prvemu veterinarju, ki ji je dal tablete kortizona, ki so lajšale težave. Žal kortizon povzroča druge težave, ki so dolgoročno hujše. Ko je nehala jemati tablete, so se težave ponovile. Mislil sem, da mora obstajati boljša pomoč kot so agresivna zdravila, zato sem našel drugega veterinarja, ki je predlagal spremembo prehrane. Izključili smo vso alergeno hrano (meso, piščanec, ribe, jajca, kvas, mleko itd.) z uporabo komercialne suhe in konzervirane hrane za pse. Še vedno je vsebovala jagnjetino, vendar se je Pennyjevo stanje dramatično izboljšalo. ….Prijatelj mi je povedal za Vegedog in mi dal recept za vegetarijansko pasjo hrano (na osnovi leče) in mi rekel, naj jo dopolnim z Vegedog dodatkom. Penny obožuje hrano in dobro se počutim glede hrane, s katero jo hranim. Hrano kuham vsako drugo soboto zjutraj (priprava traja približno dve uri) v dveh velikih loncih. Veliko je potrebujemo, ker sem pred kratkim posvojil še enega psa, ki je potreboval dom (zlati prinašalec) in je postal vegetarijanec, ko je postal član moje družine. Še nikoli nisem kuhal v tako velikih količinah, a dlje kot sem to počel, lažje in manj obremenjujoče je postalo. Porcije zamrznem v velikih posodah Tupperware in po potrebi odmrznem. Vegedog dodam njihovi hrani ob vsakem obroku, tako da sem prepričan, da hrana izpolnjuje vse prehranske potrebe. Želim si, da bi se več ljudi zavedalo, da lahko poskušajo pomagati svojim živalim s spremembo prehrane, kot sem to v povezavi z nasvetom veterinarja storil jaz in ustavil srbenje, praskanje in izpadanje dlake ter prihranil veliko denarja pri veterinarskih računih. Sprva je Penny izgubila nekaj teže, ko sem spremenil njeno prehrano, a po prilagoditvi obrokov hrane se je vrnila v normalno stanje. Njena dlaka je sijoča in videti je srečna. Ne trpi več za nobenim alergijskim stanjem. Obema psoma pripravljam tudi priboljške in jima občasno čez dan dajem korenje za zobe.« (Peden 1999).
Nadzor telesne teže in artritis
Debelost je pomemben in vse večji problem domačih psov. Potencialno resne zdravstvene težave, povezane z debelostjo, vključujejo oslabljeno delovanje srca in dihalne motnje. Kot pravi veterinar dr. Gregory MacEwen (1989): ""Debelost je lahko eden od glavnih stanj, ki lahko negativno vplivajo na življenjsko dobo hišnega ljubljenčka." Vegetarijanska prehrana običajno vsebuje zmanjšano raven beljakovin in maščob ter povečano količino prehranskih vlaknin, kar lahko ugodno vpliva na bolj zdravo telesno težo.
Debelost je povezana tudi z nagnjenjem k artritisu. Veterinar dr. Michael Lemmon (1991) o prostih radikalih: »Prosti radikali nastanejo med normalnim celičnim metabolizmom, ko celice vzamejo hranila, jih asimilirajo in izkoristijo, nato pa izločijo odpadne produkte. Nekateri od teh odpadnih produktov so prosti radikali. Kjerkoli najdete nekvalitetno hrano, boste našli tudi presežek prostih radikalov. Prežgane maščobe in plesniva žita sta dva vodilna vira proizvodnje prostih radikalov pri živalih. …Maščoba je bistvena sestavina vsake diete. Številni komercialni proizvajalci hrane za hišne živali imajo težave z nadzorovanjem žarkosti maščob, ki so dodane hrani, ki jo proizvajajo. Neuspešno uporabljajo kemikalije, da bi zajezili to žarkost. Ameriško žito je precej pogosto onesnaženo z različnimi stopnjami plesni. Proizvajalci hrane za hišne živali iz ekonomskih razlogov običajno uporabljajo žitne izdelke nižje kakovosti v hrani za hišne živali. Številni primeri artritisa se bodo učinkovito in hitro odzvali na antioksidantna hranila, kot so vitamin C, vitamin E, beta-karoten in selen. Drug zelo učinkovit antioksidant je encimska kombinacija superoksid dismutaze (SOD) in katalaze.«
Kanadčanka Gwyn Watson je navdušeno opisala svoje izkušnje: »Moja dva labradorca in šest mačk sta že približno šest mesecev na Vegedogu in Vegecatu. Imam zlatega labradorca z imenom Janus, ki je star devet let. Zadnjih štiri ali pet let je imel artritis. V tem času se mu je poslabšal do točke, ko je komaj še šel po stopnicah in je bil ves trd in boleč, ko je vstal po daljšem poležavanju. Minila so vsaj že tri leta, odkar je lahko skočil v zadnji del našega pickupa. Morali smo ga vanj dvigniti, tudi po stopnicah smo ga nosili. Odkar je na tej dieti, je Janus izgubil več kot 20 kilogramov, zdaj teče in je brez pomoči celo skočil v zadnji del pickupa. Skuham hrano po receptu z lečo in sončnicami v velikih količinah (dve 25-kilogramski vrečki leče naenkrat) in jo nato razdelim v hlebčke in zamrznem. Tako moram hrano za pse pripraviti le enkrat na mesec ali celo manj pogosto. Pred enim letom mi je prejšnji veterinar rekel, da Janus ne bo zdržal več kot eno leto. Moj trenutni veterinar mi pravi, da je Janus v odlični formi. (Peden 1999).
Rešitev sive mrene
John Grauer iz New Yorka je opisal razrešitev sive mrene pri svoji 16-letni psici Simone: »Pred nekaj leti je imela sivo mreno - oči so bile motne. Zadnje čase ji dajem nekaj svoje hrane (grahova juha, paradižnik, zelje itd.). Vedno sem opazil, da po dajanju zelenjave oči postanejo globlje rjave. Končno sem se začel zavedati, da se njene oči ne obarvajo, ampak da izginja mrena! Že nekaj časa ni bila pri svojem veterinarju, a ko bo šla spet, ga bom prosil, naj ji pogleda v oči. Zdaj so svetle in jasne, kolikor vem. Pravzaprav mislim, da je trik naredilo zelje. Simone poje zelje s takšnim veseljem, kot da ji je to zadnji obrok. Poje ga surovega, kuhanega, dušenega, ni pomembno, in kateri koli del zelja. Vedno si ga želi, tudi potem, ko je imela svojo redno večerjo! Meni je nekako smešno videti psa, ki je zelje, ampak to je tisto, kar ji je všeč (tudi meni je všeč).« (Peden 1999).
4 Alkalizacija urina
Pred tem so bili izraženi pomisleki, da lahko pri veganskih psih pride do alkalizacije urina, kar lahko povzroči urolitiazo (nastajanje sečnih kamnov) in disfunkcijo spodnjih sečil (tj. težave z uriniranjem in blokade). Vendar pa naša nedavna obsežna študija (rezultati bodo objavljeni v kratkem) ni pokazala povečanega tveganja za disfunkcijo spodnjih sečil pri veganskih psih. Zato se zdi, da je ta skrb neutemeljena.
5 Sklepi
Nevarnosti za zdravje mačk in psov (in seveda tudi rejnih živali), ki so neločljivo povezane s komercialno mesno prehrano, so obsežne in se jim je težko izogniti (glejte Hrana na osnovi mesa). Poleg tega vse večje število informiranih potrošnikov ni pripravljeno več finančno podpirati trpljenja in smrti, ki so neločljivo povezani z mesno industrijo, ter okoljsko škodo, ki jo ta povzroča. Posledično vse več ljudi išče veganske alternative.
Ne glede na kombinacijo uporabljenih sestavin živalskega, rastlinskega, mineralnega ali sintetičnega izvora, mora biti hrana za mačke, pse ali druge vrste oblikovana tako, da izpolnjujejo zahteve po okusu, hranilni vrednosti in biološki uporabnosti vrste, za katero je namenjena. Nobenega znanstvenega razloga ni, zakaj prehrane, sestavljene samo iz rastlinskih, mineralnih in sintetičnih sestavin, ni mogoče oblikovati tako, da bi zadovoljila vse te potrebe. Pravzaprav je temu namenjeno več komercialno dostopnih veganskih diet, ki že vrsto let skupaj podpirajo zdravo populacijo na tisoče veganskih mačk, psov in dihurjev (ki so tudi naravno mesojedi) (Weisman 2004). Ne glede na uporabljene sestavine pa je potrebno izvajati dobre postopke nadzora kakovosti, vključno z rednimi laboratorijskimi analizami hranilnih vrednosti. Pravilna uporaba popolnega in uravnoteženega prehranskega dopolnila je bistvenega pomena za zagotavljanje zdravja naših vegansko hranjenih spremljevalcev, zlasti mačk.
Kot vedno je treba redno spremljati zdravstveno stanje vseh živali in jim enkrat na leto zagotavljati redne letne veterinarske preglede s krvnimi testi, ali pogosteje, če se iz kakršnegakoli vzroka pojavi bolezen, s presejalnimi preiskavami krvi v ustreznih časovnih presledkih v starosti ali če je drugače klinično indicirano.
6. Reference
- Anonymous. 27-year-old vegan collie could be world’s oldest living dog. Ananova Ltd. 2005. http://www.ananova.com/news/story/sm_659722.html?menu=news.quirkies, 8 Mar. 2005.
- Burns et al. 1982. In National Research Council. Nutrient Requirements of Cats. Washington, DC: National Academy Press. 1986. 12.
- Clapper GM, Grieshop NR, Merchen NR, Russett JC, Brent JL, Fahey GC. Ileal and total tract nutrient digestibilities and fecal characteristics of dogs as affected by soybean protein inclusion in dry, extruded diets. Journal of Animal Science. 2001; 79: 1523-1532.
- Gillen J. Obligate Carnivore. Seattle, WA: Stein Hoist Books. 2003.
- Hegsted et al. 1947. In National Research Council. Nutrient Requirements of Cats. Washington, DC: National Academy Press. 1986, 12.
- James & McCay. 1950. In National Research Council. Nutrient Requirements of Cats. Washington, DC: National Academy Press. 1986, 12.
- Kendall & Holme. 1982. In National Research Council. Nutrient Requirements of Cats. Washington, DC: National Academy Press. 1986, 12.
- Lewis LD, Morris ML, Hand MS. Small Animal Clinical Nutrition. (3rd Edn). Topeka, KS: Mark Morris Associates. 1987.
- Lemmon, Michael. Arthritis Help. Sandpoint, ID: Harbingers of a New Age. 1991: 3-5.
- MacEwen, Gregory. Fat cats and dogs. Petfood Industry. 1989; 31: 28-34.
- Moore et al. 1980. In National Research Council. Nutrient Requirements of Cats. Washington, DC: National Academy Press. 1986, 12.
- National Research Council. Nutrient Requirements of Cats. Washington, DC: National Academy Press. 1986.
- Papich, Mark. 5-minute consult drug formulary. In Tilley, Larry P & Smith, Francis W K. (Eds). The 5-Minute Veterinary Consult: Canine and Feline. (3rd Edn). Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins. 2004. 1391-1456.
- Peden J. Vegetarian Cats & Dogs. (3rd Edn). Troy, MT: Harbingers of a New Age. 1999.
- Pencovic & Morris. 1975. In National Research Council. Nutrient Requirements of Cats. Washington, DC: National Academy Press. 1986: 6.
- People for the Ethical Treatment of Animals (PETA). Dog health survey. Unpublished. 1994. http://www.helpinganimals.com/h-vegcat-survey.html, accessed 12 Aug. 2004.
- Pitcairn, Richard & Pitcairn, Susan. Dr. Pitcairn’s Complete Guide to Natural Health for Dogs & Cats. Emmaus, PA: Rodale Press.1982: 28.
- Plechner, Alfred J. & Zucker, Martin. Pet Allergies. Inglewood, CA: Very Healthy Enterprises. 1986: 20.
- Tennant, Bryn. Editor in chief. BSAVA Small Animal Formulary. (4th Edn). Gloucester, UK: British Small Animal Veterinary Association. 2003.
- Thorvin, Inc. Undated. Uses of kelp. http://www.thorvin.com/uses.htm#feed, accessed 9 Aug. 2004.
- Weisman E. Personal communication to Andrew Knight re: Evolution Diet vegan pet food. 24 Feb. 2004.
