Vsebina          

 

 

1. Uvod

 

Več kot 95 % domačih živali v ZDA zadovoljuje svoje prehranske potrebe iz enega vira: predelane hrane za hišne živali (Perry 1996). Zato je komercialna industrija hrane za hišne živali zelo velik posel. Leta 1998 je prodaja pasje hrane v ZDA znašala 5,9 milijarde dolarjev, prodaja mačje hrane pa 4,7 milijarde dolarjev. Te številke so predstavljale 25-odstotno povečanje v primerjavi z letom 1993. S približno 55 milijoni psov in 70 milijoni mačk leta 1998 je vsak pes industriji priskrbel približno 107 $ letno, vsaka mačka pa približno 67 $ (Gurkin & Fenstermacher 1999). Do leta 2002 je bila industrija hrane za hišne živali v ZDA vredna 11 milijard dolarjev (API 2002).

Tako ogromen dobiček se doseže z zmanjšanjem stroškov in maksimiranjem okusnosti  (zaželenost glede na okus, vonj, barvo in teksturo) prodanih izdelkov. Industrija uporablja različne načine zmanjševanje stroškov, tudi takšne, ki lahko predstavljajo nevarnost za zdravje. Dobiček se ohranja,  medtem ko je vedenje potrošnikov o takšnih nevarnostih minimalno.

Spodbujeni s trditvami, da "uporabljajo samo najbolj kakovostne sestavine", potrošniki na splošno domnevajo, da kakovostni mesni izdelki predstavljajo večino komercialne hrane za hišne živali, s katero hranijo svoje hišne živali. Zavedeni z oglasi, ki prikazujejo cele piščance, izbrane kose govejega mesa in sveža žita, nič hudega sluteči potrošniki ne vedo, da so proizvajalci že zdavnaj nadomestili cele piščance s piščančjimi glavami, tacami in črevesjem; izbrane kose govejega mesa z možgani, jeziki, požiralniki in drugimi notranji organi, vključno z obolelim in celo rakavim tkivom; žita pa s takšnimi, za katera se šteje, da niso primerna za prehrano ljudi zaradi plesni, onesnaževalcev ali slabe kakovosti (Perry 1996).

Do 50 % komercialnih blagovnih znamk sestavljajo »mesna moka« in »stranski proizvodi« – industrijski evfemizmi za različne dele telesa, klavniške odpadke,  4-D meso  (od živali, ki so umrle, umirajo, bolne ali poškodovane ob prihodu v klavnico ), odpisano hrano iz supermarketov in veliko število evtanaziranih psov in mačk iz zavetiščih za živali. Stara restavracijska mast z visokimi koncentracijami nevarnih prostih radikalov in transmaščobnih kislin; PCB, težke kovine in drugi toksini, zlasti iz rib; bakterijski, protozojski, glivični, virusni in prionski kontaminanti, skupaj z njimi povezanimi endotoksini in mikotoksini; ostanki hormonov in antibiotikov; in nevarni konzervansi; vse predelano v mačkam in psom okusno hrana z različnimi dodatki, predvsem t.i. dodatkom ' digest,' juha iz delno raztopljenega drobovja piščancev in drugih živali (Gillen 2003). Znanstveniki, ki delujejo v industriji hrane za hišne živali, so že zdavnaj našli načine, kako okrepiti mešanico sicer neužitnih ostankov z umetnimi vitamini in minerali, jih ohraniti, da se uprejo razgradnji med skladiščenjem za eno leto ali dlje, dodati ojačevalca okusa in barvila za izboljšanje okusa in estetskega videza ter nastalo mešanico ponuditi v obliki, ki pritegne potrošnika.

Ni presenetljivo, da nevarnosti za zdravje, ki so značilne za komercialno hrano za hišne živali na osnovi mesa, zadostujejo za cele knjige. Knjiga Ann N. Martin (2003)  Food Pets Die For  na 161-tih straneh navaja kemikalije, konzervanse, hormone, pesticide, telesne dele obolelih živali, ki jih najdemo v komercialni hrani za hišne živali, ter bolezni, ki jih lahko povzroči vsaka od teh sestavin. Veterinar dr. Wendell Belfield pravi: »Kljub trditvam industrije, da hišni ljubljenčki živijo dolgo in zdravo s komercialno hrano za hišne ljubljenčke, se veterinarji rutinsko soočamo z nasprotujočimi si dokazi v obliki bolnih živali. Pogosto se srečujemo z akutnimi reakcijami, kot so driska in bruhanje ter kožne lezije. Najpogosteje pa smo priča simptomom poslabšanja zdravja, zmanjšane učinkovitosti telesnih funkcij in organov, odpovedi ledvic v srednjih letih zaradi prevelike količine beljakovin, oslabljenega imunskega sistema in alergijskih reakcij. Vidimo kumulativni učinek vseh teh dodatkov, toksinov, svinca in zelo vprašljivega vira naravnih sestavin.« (Belfield  et al. 1983). Kot veterinar menim, da so bolezni, kot so rak, ledvično, jetrno in srčno popuščanje, veliko pogostejše, kot bi morale biti, in da je poslabšanje ali nastanek številnih neposredna posledica številnih nevarnih sestavin komercialnih mesnih hran za mačke in pse.

 

2 Potencialno nevarne sestavine

 

2.1 Mesna moka in stranski proizvodi

Ocenjuje se, da se delež živalskih trupel, ki jih ne zaužijejo ljudje, v ZDA vsako leto giblje od približno 50 % (Phillips 1994) do približno 20 % (Pearl 1997: Prebivalstvo ZDA zaužije 181,2 lb mesa brez kosti na osebo na leto. Ta stopnja porabe ustvari približno 44 milijard lb Za ljudi neužitnega živalskega materiala.).

Leta 2004 je Kvamme ocenil, da se s topljenjem letno v ZDA proizvede približno 50 milijard funtov maščob, loja in masti, mesne in kostne moke ter drugih živalskih proizvodov. Največ mesno-kostne moke se uporablja v prehranskih dopolnilih za živali: 43 % za perutnino, 23 % za hrano za hišne živali, 13 % za prašiče, 10 % za govedo in 11 % za druge namene, med njimi tudi za proizvodnjo krme za gojenje rib. Glede na njihove večje potrebe po beljakovinah mačja hrana običajno vsebuje več mesnih stranskih proizvodov (35-50%) kot pasja hrana (25-40%) (Halpin  et al.  1999).

Lastništvo večine blagovnih znamk hrane za hišne živali s strani multinacionalnih podjetij za proizvodnjo hrane olajša recikliranje živalskih odpadkov v „mesno moko“ in „stranske proizvode“. In kaj najdemo v njih? Kvalitetnega mesa zagotovo ne veliko. Ko se zakolje govedo, prašiči, piščanci, jagnjeta in druge živali, se s trupa odrežejo izbrani kosi pustega mišičnega tkiva in organi, ki jih cenijo ljudje, pri čemer ostanejo kosti, kri, glave, možgani, nosovi, kljuni, pljuča, vranice, ledvice, jetra, želodci, črevesje, vezi, podkožna maščoba, kopita, rogovi in ​​drugi nezaželeni deli za preprodajo kot „stranski proizvodi“ (Perry 1996). Cela telesa sesalcev (krave, ovce, prašiči itd.), miljoni ton njihovega mesa in na tisoče ton ptičjega mesa je letno označenega kot neprimerno za prehrano ljudi v klavnicah (Mason & Singer 1990). Vključeno je '4-D' meso mrtvih, umirajočih, bolnih in invalidnih živali, zaradi dragih stroškov dela pa plastične ušesne oznake največkrat niso odstranjene. Uporablja se staro ali pokvarjeno meso iz supermarketov, pogosto brez odstranitve embalaže iz stiropora (ker bi to povečalo stroške dela) (Gillen 2003). Veterinar dr. Alfred Plechner opredeljuje stranske proizvode kot "obolelo tkivo, gnoj, dlake, perje, različni klavnični odpadki in trupi v različnih fazah razgradnje."  (Plechner & Zucker 1986). Tudi priboljški za hišne ljubljenčke vsebujejo mesne stranske proizvode; predvsem prašičja ušesa in gobce, kravja kopita in repe, kožo, stegnenice, hrustanec morskega psa ter moko zajcev in jelenov (Halpin  et al.  1999).

Rakasta tkiva iz ameriških klavnic so ocenjena na povprečno petnajst milijonov funtov na leto (Mason & Singer 1990). Iz svojih izkušenj kot veterinar in zvezni inšpektor za meso je dr. PF McGargle zaključil, da  "krmljenje živali z odpadki iz klavnic poveča njihove možnosti za zbolevanje za rakom in drugimi degenerativnimi boleznimi ... Poleg tega povečanje stopnje raka ustreza uvedbi in povečani uporabi mesne moke za živalsko hrano."  (Pitcairn & Pitcairn 1995).

V ameriških zavetiščih za živali vsako leto ubijejo več milijonov neželenih psov in mačk, veliko njihovih teles pa se pretvori tudi v mesno moko. Proizvajalci hrane za hišne živali in podjetja za predelavo hrane razumljivo neradi objavljajo uporabo nekoč ljubljenih živalskih spremljevalcev. Kot poroča San Francisco Chronicle so tako National Renderers’ Association kot tudi vodje obrata Modesto Tallow zanikali, da bi uporabljali meso hišnih ljubljenčkov. Kljub temu so zaposleni, prodajalci in državni inšpektorji povedali, da so redno opazovali raztapljanje mesa psov in v njihovih obratih v Sacramentu in Modestu. AVMA in FDA sta potrdili uporabo trupel hišnih ljubljenčkov (Perry 1996). Pri Sacramentu Rendering je en zaposleni izjavil:  »Vsak dan se pripelje sem na tisoče in tisoče trupel psov in mačk.« Nekdanji zaposleni je potrdil:  "Male živali so velik del podjetja."  (Eckhouse 1990). Tudi zaradi dragih stroškov dela se ovratnice proti bolham, ki vsebujejo strupene organofosfatne insekticide, običajno ne odstranijo pred topljenjem. Raziskava FDA iz leta 1998 je v 43 naključno izbranih blagovnih znamkah in proizvodnih linijah suhe hrane za pse odkrila tudi natrijev pentobarbital, raztopino za evtanazijo, ki je posebej zasnovana za ubijanje psov, mačk in drugih živali in jo zato za ta namen uporabljajo zavetišča za živali. (FDA/CVM 2002).

Vse te sestavine se predelajo skupaj, predelava vključuje taljenje, da se ločijo v maščobi topne snovi od vodotopnih in trdnih sestavin in odstrani večina vode. Predelava uniči bakterijske onesnaževalce, hkrati pa tudi poškoduje ali uniči toplotno občutljiva hranila, kot so encimi in vitamini (API 2002).

Predvsem zaradi nevarnosti za zdravje, ki jih predstavljajo, so mesni stranski proizvodi od leta 1990 prepovedani v britanski hrani za hišne živali (Peden 1999). Vendar pa uporaba mesne moke in stranskih proizvodov ostaja v ZDA kljub očitnim nevarnostim za zdravje zaradi dobička. Leta 1991 je tovarna v okrožju Greene, NC, plačala 2,4 do 2,7 centa na funt za prašičje trupe, za perutnino pa je bila tekoča cena od 0,02 do 0,04 centa na funt (Barker & Williams 1993). S takšnimi cenami in široko razširjenim neznanjem potrošnikov o resnični naravi sestavin "stranskih proizvodov" hrane za hišne živali ni presenetljivo, da hrana za hišne živali vsebuje do 50 % stranskih proizvodov.

 

2.2 Restavracijske in druge maščobe

Okusnost številnih neokusnih sestavin v komercialni hrani za hišne živali se poveča s pršenjem suhe hrane s kombinacijo rafinirane živalske maščobe, masti, restavracijske maščobe in drugih olj, ki veljajo za preveč žarka ali neužitna za prehrano ljudi. Večini mačk in psov je všeč okus te razpršene maščobe, ki deluje tudi kot vezivo, ki mu lahko proizvajalci dodajo dodatne ojačevalce okusa. Te maščobe ustvarjajo vonj, ki se širi iz odprte vrečke s hrano za hišne živali (Perry 1996), pomemben pa je tudi za pse in mačke, ki se močno zanašajo na vonj.

Klavniški odpadki, odpadki iz supermarketov in restavracijska maščoba se uporabljajo kot viri maščobe, zlasti restavracijska maščoba pa je postala glavna sestavina živalske maščobe za krmo. Cvrtje restavracijske hrane povzroči hitro oksidacijo, pri čemer nastajajo prosti radikali,  transmaščobne kisline in drugi nevarni toksini. Olje se večkrat uporablja in z vsako uporabo postaja vse bolj kontaminirano. Ko je preveč onesnaženo za nadaljnjo uporabo v restavracijah, se lahko nastala maščoba shranjuje v 50-litrskih sodih več tednov, včasih na prostem pri visokih temperaturah. Nastali žarki izdelek nato kupijo predelovalci maščob, ki mešajo živalske in rastlinske maščobe, jih stabilizirajo z močnimi antioksidanti, da preprečijo nadaljnje kvarjenje, in nato mešane izdelke prodajo podjetjem za hrano za hišne živali. Nastale žarke maščobe, polne stabilizatorjev, so težko prebavljive in lahko povzročijo številne zdravstvene težave živali, vključno s prebavnimi motnjami, drisko, napenjanjem in slabim zadahom (Perry 1996).

 

2.3 Digest

Neokusne sestavine v komercialni hrani za hišne živali na osnovi mesa postanejo za mačke in pse okusne z dodatkom 'digesta', industrijskega evfemizma za delno prebavljeno drobovje. Glede na Small Animal Clinical Nutrition je  "Digest verjetno najpomembnejši dejavnik, odkrit v zadnjih letih, za izboljšanje okusnosti suhe hrane za mačke in v manjši meri pse."  (Lewis  et al.  1987). Dejansko je ta dodatek tako učinkovit, da lahko dolgotrajna izpostavljenost povzroči vedenjske simptome odvisnosti, ki zahtevajo precejšnjo potrpežljivost in vztrajnost pri uvajanju prehranskih sprememb.

 

Digest nastane z nadzorovano encimsko razgradnjo črevesja, jeter, pljuč in drugih notranjih organov (predvsem) piščance in drugih živali. Nadzor pH zavira bakterijsko gnitje in spodbuja avtolizo. Proces se ustavi v stanju delne prebavljenosti z dodatkom močne kisline (običajno fosforne). Natančno uporabljeni encimi in substrati so strogo varovana poslovna skrivnost. Suha hrana za hišne živali vsebuje pasterizirano posušen »digest« v koncentraciji 1–3 % za pasjo in 1–7 % za mačjo hrano (Peden 1999), tako da se po nanosu loja nanese na končni izdelek ali z mešanjem digesta z lojem pred nanosom. Digest se v zadnjem primeru doda tudi v omake mokre hrane (Peterson Co. datum ni znan).

Čeprav je digest običajno samo autolizirana piščančja drobovina, se šteje, da imajo nekatere serije bolj okus po govedini, ribi ali puranu itd., kot druge serije. Oznako okusa hrane na etiketi lahko določi že vrsta dodanega digesta in ne vsebnost mesa. Ista nediferencirana delno raztopljena mešanica hrane je lahko goveja ali ribja, razlika je le v vrsti digesta, ki ji je dodan.   

 

2.4 Oboleli deli teles

Inšpektorji klavnic, kjer so prisotni, imajo običajno za vsako truplo na voljo največ nekaj sekund, da preverijo odsotnost nalezljivih bolezni, parazitskih infekcij in rakavih ali obolelih tkiv. Obstajajo številne bolezni, ki lahko negativno vplivajo na zdravje katerihkoli potrošnikov, bodisi ljudi, psov ali mačk.

Ker ljudje običajno ne uživajo mačk in psov, omejitve glede uporabe tkiv, pri katerih obstaja tveganje za kontaminacijo s prioni (povzročitelji bolezni norih krav in njenega človeškega ekvivalenta -Creutzfeldt-Jacobove bolezni), kot sta možgansko in hrbtenično tkivo, običajno niso razširjene na hrano za hišne živali. Uporaba stranskih proizvodov iz klavnic in strnjenega živalskega mesa v hrani za hišne živali povečuje tveganje za prenosljive spongiformne encefalopatije (TSE), kot je mačja spongiformna encefalopatija, ki postopoma razjeda možgane, kar povzroča različne nevrološke in sistemske motnje in sčasoma smrt. Čeprav v času pisanja te neozdravljive bolezni pri psih še niso odkrili, je bila sposobnost TSE, da prečkajo številne druge vrste ovir, odkrita dokaj nedavno,

Hrana se s patogenimi bakterijami in drugimi mikroorganizmi lahko kontaminira tudi med pridelavo, pridobivanjem rastlinskih sestavin, predelavo, ravnanjem, skladiščenjem, distribucijo ali pripravo za uživanje, tako iz zemlje, vode, zraka, krme, gnojil, živali, ljudi, odplak, predelovalne opreme, sestavin in embalažnega materiala. V končnih fazah proizvodnje suhe hrane je izdelek pošprican z  'digestom' in tekočo maščobo. Čeprav kuhanje med predelavo ubije bakterije, končni izdelek izgubi sterilnost med kasnejšimi fazami sušenja, dodajanja maščobe in pakiranja v proizvodnem procesu. Večina živalskih proizvodov, ki se uporabljajo za prehrano, ima od 1000 do 10.000 bakterij na gram. Sestavine slabe kakovosti, na katere se zanašajo proizvajalci hrane za hišne živali, slaba higiena, nezadovoljivo ogrevanje, rekontaminacija ali slabo ravnanje in skladiščenje, povečajo število bakterij (Strombeck, datum ni znan).

Bolezni prebavil so najpogostejši stranski učinek bakterijske kontaminacije. Salmoneloza je najpogostejša bolezen, ki jo povzroča bakterijska kontaminacija hrane za živali in ljudi. Ocene kontaminacije s salmonelo v sestavinah živalskih beljakovin, ki se uporabljajo v živalski krmi, se gibljejo od 57 do 60 %; za sestavine rastlinskih beljakovin je razpon od 36 do 37 % (Strombeck, datum ni znan). Piščanec je pogosta sestavina hrane za hišne živali in kot je bilo že omenjeno, se delno raztopljeno piščančje drobovje (»digest«) zelo pogosto dodaja kot ojačevalec okusa. Čeprav ameriško ministrstvo za kmetijstvo (USDA) uradno poroča, da je 20 % vseh surovih piščancev okuženih s  salmonelo, študije USDA od poznih 1980-ih do poznih 1990-ih kažejo, da je to močno podcenjevanje. Ena najzgodnejših študij, ki so jo leta 1987 izvedli na modelnem perutninskem obratu v Portoriku, je pokazala, da je število kontaminiranih ptic 76 %. Ko je bila študija ponovljena, je bila številka 80%. Študije USDA, izvedene leta 1992 v petih obratih na jugovzhodu ZDA, so pokazale, da so ravni kontaminacije s salmonelo v povprečju 58 %, preden so piščanci šli v hladilni rezervoar, in 72 % po njihovi skupni kopeli (Eisnitz 1997). Ni presenetljivo, da je salmonelo mogoče gojiti iz blata do 30 % psov. Mnogi psi se s salmonelo uspešno spopadajo in ne kažejo znakov bolezni, drugi imajo drisko in prebavne motnje (Strombeck datum ni znan).

Staphylococcus aureus  je drugi najpogosteje ugotovljen bakterijski povzročitelj bolezni, ki se prenašajo s hrano, in se pogosto nahaja v kontaminiranem mesu. Lahko povzroči prebavne motnje. Clostridium perfingens  je tretji najpogosteje ugotovljen bakterijski vzrok bolezni, ki se prenašajo s hrano, in je dobro dokumentiran pri psih in mačkah. Medtem ko se med kuhanjem uniči, so njegove spore odporne na razkužila in toploto ter preživijo toplotno obdelavo in ponovno kontaminirajo predelani proizvod. Patogeni sevi  Escherichia coli  so pogosto identificirani tudi kot vzrok bolezni, ki se prenašajo s hrano, in so običajno povezani z fekalno kontaminacijo (Strombeck datum ni znan).

Vse te bakterije so lahko prisotne v majhnem številu v črevesju klinično normalnih živali. Vendar pa lahko veliko število, patogeni sevi ali sočasna bolezen ali stres povzročijo bolezni prebavil, kot je driska, bolezni organov, kot je bolezen ledvic (za večino se domneva, da je neizogibna posledica staranja), in nespecifične znake bolezni. Število bakterij se prav tako poveča za 100 do 1000-krat v debelem črevesu hišnih živali s fermentacijo visokih koncentracij slabo prebavljivih sestavin poceni hrane za hišne živali, kot sta celuloza in hemicelulozna vlakna (Strombeck datum ni znan).

Toksini, ki jih proizvajajo te bakterije, so treh vrst. Enterotoksini se  vežejo na črevesno sluznico in spodbujajo izločanje tekočine in drisko. Te bakterije in njihovi toksini se običajno inaktivirajo s toploto obdelave. Citotoksini  neposredno ubijajo celice sluznice. Endotoksini nastanejo iz dela celične strukture gram negativnih bakterij, kot sta  Salmonella  in  E. coli, in se ne inaktivirajo s predelavo (Strombeck datum ni znan). Medtem ko visoke temperature, ki se uporabljajo pri obdelavi, ubijejo bakterije, povzročijo tudi razpad bakterij, pri čemer se v gostitelja sprosti več endotoksinov (Peden 1999).

Parazitske protozoe lahko kontaminirajo tudi hrano za hišne živali. Toxoplasma gondi , na primer, je povzročitelj toksoplazmoze, ki lahko okuži ljudi, mačke in pse. Mačke so najbolj ranljive v starosti od dveh tednov do treh let. Simptomi hude infestacije vključujejo težave z dihanjem zaradi hitro poslabšanja pljučnice, ki jo spremlja neozdravljiva vročina. Smrt običajno nastopi v treh tednih. Pri brejih živalih lahko pride do neonatalne smrti ploda. Nekatere mačke prenašajo bolezen asimptomatsko, vendar jo lahko prenesejo na druge. Nosečnice bi morale upoštevati posebne previdnostne ukrepe, da se izogibajo stiku z mačjimi stranišči in pri vrtnarjenju uporabljajo rokavice, saj lahko okužbe povzročijo prirojene poškodbe oči in možganov pri človeških dojenčkih (Peden 1999).

 

2.5 Onesnažene ribe

V hrani za živali se uporabljajo tudi ribe. Te so še posebej nagnjene h kontaminaciji z bakterijami in toksini  Za razliko od drugih 'živalskih hranil', ribe običajno prispejo v predelovalni obrat že mrtve; včasih tudi že več dni. Zaradi vrste bakterij in encimov, ki jih najdemo v ribah, ter učinkov kisika, se ribe tudi razgradijo hitreje kot druge 'prehranske' živali, kar povzroča značilen 'ribji' vonj, ki je pravzaprav eden od znakov kvarjenja (Anonimni 2001) .

 

V raziskavi rib za človeško porabo iz leta 2000, ki so bile naprodaj na maloprodajnih prodajnih mestih po ZDA, je  Consumer Reports  ugotovil, da je bilo 1 % vzorcev popolnoma razgrajenih, 28 % pa jih je bilo na robu kvarjenja. Med 3 % (na podlagi Mednarodne komisije za mikrobiološke specifikacije za živila) in 8 % (na podlagi smernic kanadske vlade) vzorcev je imelo nesprejemljive ravni  Escherichia coli , potencialno patogene bakterije, ki najverjetneje izvira iz vode, kontaminirane z blatom ali iz nehigienskih postopkov ravnanja. (Anonimno 2001). Ribe, ki se uporabljajo za hrano za hišne živali, so seveda bistveno slabše kakovosti.

Oceanska onesnaževala so vključena tudi v plankton, nato manjše in večje ribe in so na vsaki stopnji bolj koncentrirana zaradi topnosti v maščobi in posledičnega shranjevanja DDT, PCB-jev in drugih toksinov ter zaradi omejene sposobnosti rib, da izločajo te nenaravne toksine iz svojih sistemov.

Živo srebro se v nenaravnih količinah sprošča v okolje s postopki, kot so proizvodnja cementa, kurjenje premoga in sežiganje nekaterih izdelkov. Odnaša ga ali pronica v vodni tok, kjer se pretvori v metil živo srebro, bolj strupeno obliko, ki deluje navzgor po prehranjevalni verigi. Pri vrhunskih plenilcih, kot so morski psi in mečarice, so lahko koncentracije metil živega srebra od 10.000 do 100.000-krat večje kot v okoliški vodi (Anonymous 2001). Raziskava Consumer Reports iz leta 1992 je pokazala, da je pri ribah človeške kakovosti 43 % raziskanih lososov vsebovalo PCB, 90 % mečaric pa živo srebro (Peden 1999). V raziskavi iz leta 2000 je polovica raziskanih vzorcev mečarice presegla »raven ukrepanja« FDA za metil živo srebro 1 del na milijon (ppm). Dejansko je bila povprečna raven v vseh vzorcih 1,11 ppm (Anonimno 2001).

Študija Boyerja  et al.  (1978) so ugotovili, da imajo mačji mladiči, ki so bili sto dni izključno krmljeni s komercialno rdečo mesno tuno, povišano koncentracijo živega srebra in selena v krvi, kosteh, možganih, ledvicah, jetrih, mišicah in tkivu vranice. Houpt  et al. (1988) so podobno ugotovili, da imajo mačke, hranjene s hrano s tuno, povišane ravni živega srebra in selena v tkivih in da so bile te mačke manj aktivne, manj glasne in preživijo več časa na tleh in več časa jedo kot mačke, hranjene s komercialno govejo mačjo hrano.

Študije otrok, rojenih ženskam, ki so bile redno izpostavljene metil živemu srebru v ribah, so odkrile subtilne, a merljive spremembe v sluhu, motoričnih sposobnostih in učnih sposobnostih. Posledično je FDA opozorila nosečnice ali tiste, ki bi lahko zanosile, pa tudi doječe matere in majhne otroke, naj ne jedo morskih psov, mečaric, morskega psa ali kraljeve skuše zaradi potencialno nevarnih ravni metil živega srebra (Anonimno 2001).

 

2.6 Mikotoksini

Glavne komercialne blagovne znamke na osnovi mesa se proizvajajo v velikih količinah in dalj časa skladiščijo v skladiščih, pri prodajalcih na drobno in domovih. Skladiščenje lahko povzroči mikotoksikozo – bolezni, ki jih povzročajo toksini gliv.  Med njimi je najpomembnejša aflatoksikoza, ki jo povzročajo strupeni produkti  bakterije Aspergillus flavus (Peden 1999). Aflatoksini so  hepatotoksični  (strupeni za jetra),  teratogeni  (povzročajo prirojene deformacije),  karcinogeni  (povzročajo raka) in imunosupresivi. Najpogostejši sindrom pri živalih je posledica odpovedi jeter in vključuje zlatenico, slepoto, kroženje, padce in konvulzije (Blood & Studdert 1988). Vomitoksin je blažji, povzroča slabost, bruhanje in drisko (API 2002).

 

Leta 1995 je Nature's Recipe s polic umaknil na tisoče ton pasje hrane v vrednosti 20 milijonov dolarjev, potem ko so se potrošniki pritoževali, da njihovi psi bruhajo in izgubljajo apetit. Kot vzrok je bil ugotovljen vomitoksin. Leta 1999 je podjetje Doane Pet Care Company v Tennesseeju odpoklicalo vse izdelke, poslane v Teksas in Louisiano, zaradi izbruha aflatoksina, ki je ubil 55 psov. Doane Pet Care Co. je največji proizvajalec hrane za hišne živali zasebne znamke v ZDA in drugi največji proizvajalec suhe hrane za hišne živali. Odpoklic je vključeval Ol' Roy (blagovna znamka Wal-Mart) in 53 drugih blagovnih znamk (Peden 1999, API 2002, Bingham  et al.  2004).

 

2.7 Antibiotiki in hormoni

Da bi povečali rast in proizvodnjo, hkrati pa zmanjšali stroške krme in povečali sposobnost intenzivno gojenih prašičev, krav in piščancev, da prenesejo nehigienske in stresne razmere, ki so jim pogosto izpostavljeni, kmetje v ZDA rutinsko hranijo velike količine antibiotikov za spodbujanje rasti in uporabljajo hormonske injekcije ali vsadke. Ocenjuje se, da se ameriškim rejnim živalim letno hrani 13 milijonov funtov medicinsko pomembnih antibiotikov za spodbujanje pridobivanja telesne teže (Union of Concerned Scientists 2001). Delno zato, ker polvlažna hrana vsebuje 25 – 50 % vode, ji je treba dodati tudi protimikrobne konzervanse (Perry 1996). Te prakse lahko povzročijo škodljive zdravstvene posledice za občutljive uporabnike ostankov antibiotikov ali hormonov pri ljudeh ali živalih.

Dolgotrajna izpostavljenost nizkim okoljskim ravnem antibiotikov tudi genetsko selektira populacije bakterij, odpornih na antibiotike, od katerih so nekatere patogene, z možnostjo povzročitve neozdravljivih bolezni pri ljudeh. Zaradi teh resnih zdravstvenih težav so bili antibiotiki za pospeševanje rasti in  eksogeni  (zunanje pridobljeni) hormoni prepovedani na različnih ravneh v Evropi (BBC News 1998), Avstraliji in drugih regijah sveta. Njihova nadaljnja uporaba v ZDA krši desetletna priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (1997). Tako Ameriško zdravniško združenje (2001) kot Ameriško združenje za javno zdravje (1999) prav tako nasprotujeta neterapevtski uporabi antibiotikov pri zdravih domačih živalih.

Njihova uporaba v ZDA še vedno obstaja zaradi dobička. The National Academy of Sciences ocenjuje, da bi popolna prepoved širokega hranjenja rejnih živali z antibiotiki dvignila ceno perutnine od 1 do 2 centa na funt in ceno svinjine ali govedine morda celo za 3 do 6 centov na funt, kar bi povprečnega ameriškega potrošnika, ki je meso, stalo do 9,72 USD na leto (NRC 1999). Medtem okužbe, odporne na antibiotike, vsako leto stanejo ameriško družbo približno 30 milijard dolarjev (Frist 1999) in samo v ZDA ubijejo 60.000 ljudi (NIAID 2004).

 

2.8 Konzervansi

Da bi zmanjšali razgradnjo komercialnih blagovnih znamk, proizvedenih v velikih količinah in skladiščenih za potencialno daljša obdobja, in ker večina hrane za hišne živali vsebuje velike odstotke dodane maščobe, se proizvajalci močno zanašajo na konzervanse, od katerih so nekateri tako strupeni, da jih je prepovedano uporabljati v hrani za ljudi. Dve tretjini hrane za hišne živali, proizvedene v ZDA, vsebuje sintetične konzervanse, ki jih doda proizvajalec, od preostale tretjine pa 90 % vključuje sestavine, ki so že stabilizirane s sintetičnimi konzervansi (Perry 1996).

 

Običajno uporabljeni konzervansi vključujejo propilen glikol, za katerega je znano, da povzroča bolezen pri psih; propil galat, za katerega se sumi, da povzroča poškodbe jeter; butilirani hidroksianizol, ki povzroča poškodbe jeter, presnovni stres, nenormalnosti ploda in zvišanje holesterola v serumu; natrijev nitrit, ki se lahko presnovi v močne rakotvorne spojine; in etoksikin, ki je prepovedan v človeški hrani in se domneva, da povzroča resne zdravstvene težave pri nekaterih psih (Pitcairn & Pitcairn 1995).

Ethoxyquin (EQ) je razvil Monsanto v petdesetih letih prejšnjega stoletja in ga je najprej uporabil kot  stabilizator gume. Izkazalo se je, da je učinkovit tudi kot insekticid, pesticid, fungicid in herbicid. Prvotno je bil dovoljen v krmi kot stabilizator za lucerno, deteljo in trave, ki so jih krmili živini, pri 150 ppm (0,015 % ali 4,8 oz. na tono). Čeprav ni bil nikoli predviden za dodajanje hrani za družne živali in kljub zelo velikim prebavnim in presnovnim razlikam med družnimi živalmi in živino, je dodan hrani za družne živali, ker ta spada v zakonsko kategorijo živalske krme. (Peden 1999 & 2004).

Uradniki FDA so jasno prepoznali EQ kot strupeno snov in dovolili majhne količine v krmi samo zato, ker je bil najcenejši in najmočnejši konzervans, ki je na voljo. Raziskovalci FDA in Monsanta so prvotno navedli, da se EQ poslabša pri približno 160 do 190 C, tako da je, ko je bil izdelek, ki vsebuje EQ, kuhan, EQ preprosto izginil. Kasnejše raziskave so pokazale, da ni izginil, temveč je mutiral v oksidiran EQ. FDA je postopoma dovoljevala povečanje EQ v hrani za hišne živali, ker je bila v skladu s svojo primarno vlogo pri varovanju zdravja ljudi njena pozornost usmerjena predvsem na 'hrano' in ne na družne živali. Danes je tako rekoč vsa pasja hrana na nek način konzervirana z EQ, čeprav je ni na etiketah, ker je EQ dodan v proizvodnji surovin. Dolgoročnih študij toksičnosti EQ pri psih ali mačkah ni bilo, vendar nekateri rejci trdijo, da reproduktivne in dermatološke motnje izginejo, ko se živila, ki vsebujejo EQ, odstranijo iz prehrane (Peden 1999 & 2004).

Butilirani hidroksianizol (BHA) in butilirani hidroksitoluen (BHT) se uporabljata za preprečevanje žarkosti maščob, olj in živil, ki vsebujejo maščobe, BHA ali BHT pa se pogosto dodaja tudi embalažnim materialom za živila. Dejansko je uporaba BHA skoraj univerzalna, kljub njeni dokazani ali domnevno vzročni vlogi pri poškodbah jeter, vedenjskih težavah in možganskih okvarah. Raziskovalci so poročali, da BHA v prehrani brejih miši povzroči spremembe možganskih encimov pri njihovih potomcih, vključno s 50 % zmanjšano aktivnostjo možganske holinesteraze, kar bi lahko vplivalo na normalno zaporedje nevrološkega razvoja pri mladih živalih. BHA in BHT vplivata tudi na spanje živali, stopnjo agresije in težo (Steinman 1990). Na žalost Hills Science Diet vključuje BHA v njihovih receptih tako za mačje in pasje mladiče in za odrasle živali.  (Peden 1999). Toda kljub nevarnostim BHA morda niti ne izpolni svoje predvidene vloge. Glede na Eastman Chemical Products, "Ni bilo dokazano, da bi BHA in/ali BHT bistveno izboljšala stabilnosti rastlinskih olj."  (Jacobsen 1972).

Natrijev nitrit, ki se pogosto uporablja kot barvilo, fiksir in konzervans, lahko v kombinaciji z naravnimi kemikalijami v želodcu in hrani ustvari nitrozamine, ki so močno rakotvorne snovi (Perry 1996). Pravzaprav je natrijev nitrit tako nevaren, da ga je FDA poskušala prepovedati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar ji ni uspelo zaradi močnega lobiranja proizvajalcev hrane, ki široko uporabljajo njegove lastnosti barvila in konzervansa (Peden 1999).

 

2.9 Obdelava

Topljenje vključuje taljenje, da se ločijo v maščobi topne snovi od vodotopnih in trdnih komponent, ekstruzija pa uporablja toplotni in tlačni sistem za 'napihovanje' suhe hrane v kocke ali koščke (API 2002). Ogrevanje, zamrzovanje, dehidracija, konzerviranje, ekstrudiranje, peletiranje in pečenje, ki se pojavljajo med predelavo komercialne mesne hrane za hišne živali, izpostavljajo občutljiva hranila, kot so encimi in vitamini, temperaturam, tlakom in kemičnim obdelavam, ki izrazito poslabšajo njihovo biološko aktivnost in s tem njihovo hranilno vrednost. Zato je treba končni izdelek obogatiti z vitamini in minerali. Kljub temu je 7–12 % hrane za hišne živali, ki so jo analizirali ameriški državni oddelki za kmetijstvo, neuspešno opravilo kemične analize na zagotovljena hranila (Perry 1996).

Encimi, ki pomagajo pri prebavi večine drugih hranil in imajo zato zelo pomembno vlogo, so tudi najbolj občutljivi na toplotno ali pH povzročeno  denaturacijo  (molekularno razpletanje). Biokemik Edward Howell pravi, da so encimi  »popolnoma uničeni z 2 ali 3 minutami vrenja v vodi. Poleg tega se 100-odstotno uničijo pri peki, pečenju, cvrtju, dušenju, konzerviranju; in 80 do 95 odstotkov po običajnem polurnem obdobju pasterizacije pri 145 stopinj F. Izjemna toplotna občutljivost encimov povzroči, da hrani močno primanjkuje encimov in ta pomanjkljivost se sporoči organizmu. Te izjave dajem šele po več letih intenzivnega preučevanja teme in verjamem, da so pravilne.«  (Howell 1980).

Od leta 1932 do 1942 je dr. Francis Pottenger izvedel poskus hranjenja, ki je vključeval 900 mačk, da bi ugotovil učinke sveže hrane v nasprotju s kuhano hrano. Njegovo skrbno dokumentirano delo, nazadnje objavljeno leta 1983 kot  Pottenger’s Cats, zapolnjuje 126-stransko knjigo z grafikoni in fotografijami. Pottenger je ugotovil, da so bile mačke, ki so jedle kuhano hrano,  »razdražljive, mučili so jih škodljivci in črevesni zajedavci, utrpeli so kožne lezije, alergije, težave s srcem, ledvicami in jetri, slab vid, okužbe žlez, sklepne in živčne motnje«. Skupina hranjena s surovo hrano ni utrpela nobene od teh bolezni. Hrana v obeh skupinah, čeprav v bistvu enaka, je bila za eno skupino in nekuhana za drugo (Pottenger 1983). Kljub svoji starosti Pottengerjeva skrbno dokumentirana študija jasno ponazarja prehranske in zdravstvene prednosti sveže hrane.

 

3 Povezane bolezni

 

Bolezni, opisane v znanstveni literaturi po dolgotrajnem hranjenju mačk in psov s komercialnimi mesnimi dietami, vključujejo ledvice, jetra, srce, nevrološke, vidne, živčno-mišične in kožne bolezni, motnje krvavitve, prirojene okvare, imunsko okvaro in nalezljive bolezni (Dow  et . drugi  1989, DiBartola  in drugi  1993, Strieker  in drugi  1996 in Freytag  et al.  2003; glej  dodatke ). Nekatere od teh ugotovitev so opisane spodaj.

Poleg tega sem po pregledu in zdravljenju na tisoče živali v več kot desetletju kot veterinar, postal prepričan, da je pogostnost bolezni, kot so rak, bolezni ledvic in jeter, veliko višja, kot bi bila v naravi. Menim, da je veliko primerov poslabšanja ali nastanka bolezni posledica dolgotrajne izpostavljenosti številnim nevarnim sestavinam mesnih diet. Bolezen ledvic, na primer, je eden od treh najpogostejših morilcev družnih živali in se lahko poslabša zaradi dodatne obremenitve ledvic z visoko vsebnostjo beljakovin (Di Bartola  et al. 1993) in slabe kakovosti sestavin številnih komercialnih diet na osnovi mesa. Če se ne zdravi, lahko bolezen ledvic povzroči sistemsko kopičenje toksinov, kar vodi do uremične zastrupitve, izgube apetita, bruhanja, nevroloških motenj in smrti.

 

3.1 Ledvice, jetra, nevrološke, živčno-mišične in nalezljive bolezni

V  Journal of the American Veterinary Medical Association  leta 1989 so Dow in sodelavci objavili rezultate retrospektivnega pregleda biokemičnih podatkov v serumu 501 mačke v obdobju treh let od 1984 do 1987. 37 % (186/501)  jih je trpelo zaradi nenormalno nizke ravni kalija (hipokaliemija). V skupini 186 hipokaliemičnih mačk je imelo 48 % (89/186) povišano raven holesterola, 47 % (88/186) povišano raven glukoze v krvi, 46 % (86/186) visoko koncentracijo dušika sečnine v serumu, 43 % (73/186) je imelo visoko raven klora, 39 % (73/186) pa visoko koncentracijo kreatinina v serumu. Bolezen ledvic (zlasti kronična ledvična odpoved), bolezen jeter, virusne ali bakterijske okužbe ter nevrološke ali živčno-mišične bolezni so bile statistično značilno povezane (p < 0,05) s pojavom hipokaliemije. Mačke s hudo hipokaliemijo so imele 3,5-krat večjo verjetnost za kronično ledvično odpoved kot mačke z manj hudo hipokaliemijo.

Poleg tega so DiBartola in sodelavci objavili tudi rezultate dvoletne študije desetih mačk, ki so bile vzdrževane na komercialni prehrani v  Journal of the American Veterinary Medical Association  leta 1993. 50 % (5/10) je razvilo vnetje in bolezni ledvic (natančneje, limfoplazmacitni intersticijski nefritis in intersticijsko fibrozo).

 

3.2 Srčne bolezni, nevrološke motnje, motnje vida in imunska pomanjkljivost

V  reviji Science  leta 1987 so Pion in sodelavci dokazali nizke koncentracije tavrina v plazmi, povezane z ehokardiografskimi (ultrazvokovnimi) dokazi o odpovedi miokarda (srčne mišice) pri 21 mačkah, ki so jih hranili s komercialno mesno hrano za mačke. Takrat je na tisoče hišnih mačk letno poginilo zaradi bolezni srčne mišice, razširjene kardiomiopatije.

Pomanjkanje aminokisline tavrina lahko povzroči tudi atrofijo mrežnice, kar povzroči motnje vida, razvojne pomanjkljivosti vidne skorje in malih možganov, reproduktivno odpoved in trombembolijo. Normalna rast, imunska in nevrološke funkcije so odvisne od ustrezne ravni tavrina (National Research Council 1986, Palackal  et al.  1986, Blood & Studdert 1988, Baker & Czarnecki-Maulden 1991, Peden 1999 in Gray 2004). Pion in sodelavci so dokazali, da je peroralno jemanje tavrina zavrlo bolezen, zato je večina mesne in vegetarijanske hrane za hišne živali zdaj dopolnjena s sintetičnim tavrinom.

Aminokislina L-karnitin je potencialno pomembna za pse, pri katerih obstaja tveganje za dilatacijsko kardiomiopatijo. Ta potencialno smrtna bolezen prizadene približno 2 % vseh psov, pojavlja se večinoma pri velikih in zelo velikih pasmah. Majhen odstotek teh nima dovolj srčnega L-karnitina, ki se običajno odstrani med predelavo in ga zaradi stroškov ne dopolnjujejo (Porreca 1995).

 

3.3 Motnje strjevanja krvi

V  reviji Journal of Small Animal Practice so Strieker in sodelavci (1996) dokazali klinične znake pomanjkanja vitamina K pri mačkah, ki so bile hranjene z dvema komercialnima hranama v pločevinkah z visoko vsebnostjo lososa ali tune. Nekatere mačke in mladiči so umrli, medtem ko so preživeli imeli podaljšan čas strjevanja krvi. Nekropsija je pokazala krvavitev v jetrih in črevesju.

 

3.4 Kožne bolezni

V  Journal of the American Veterinary Medical Association  leta 1988 so Sousa in sodelavci pregledali 13 psov s kožno boleznijo, opisano kot skorjasta dermatoza sluznice okoli ust in oči, komolcih in na trupu. Bolezen je bila podobna tisti, ki se je prej imenovala pasja suha pioderma, zdaj pa je znano, da je dermatoza, ki se odziva na cink. Vsi psi so bili hranjeni s prehransko neustrezno komercialno suho hrano za pse in kožne bolezni vseh 13 so se popolnoma rešile, potem ko je bila njihova prehrana spremenjena v takšno, ki je ustrezala prehranskim priporočilom Nacionalnega raziskovalnega sveta.

 

3.5 Prirojene napake

Visoke koncentracije retinoidov (derivati ​​vitamina A) se pojavljajo v nekaterih komercialnih formulacijah mačje hrane kot posledica uporabe živalskih jeter kot sestavine. V  Journal of Animal Physiology and Animal Nutrition so Freytag in njegovi sodelavci (2003) objavili študijo 397 mladičev iz 97 legel mačk, hranjenih z visoko retinoidno dieto. Dokazali so, da lahko visoke koncentracije retinoida povzročijo prirojene okvare pri mladičih, in sicer razcepljeno nebo,  kranioshizo  (napake pri zaprtju kosti lobanje, smrtno izpostavljene možgane), skrajšano  spodnjo čeljust, stenotično črevo (strikture v debelem črevesu). ), povečanje srca in  ageneza  (neuspeh v razvoju) hrbtenjače in tankega črevesa.

 

4 Premium znamke

 

Medtem ko se lahko ekološko gojene živali izogibajo hormonom in antibiotikom, in medtem ko se ekstenzivno gojene živali lahko izognejo najhujšim ekscesom krutosti, ki jih trpijo intenzivno gojene živali, preiskave 'proste reje' ali podobnih kmetij vedno znova razkrivajo, da razmere na mnogih takšnih kmetijah še zdaleč niso humane oz. naravne in da živali še vedno trpijo. In tudi živali z najboljših kmetij morajo še vedno prenašati nasilno, zastrašujočo in potencialno bolečo izkušnjo smrti v sodobni klavnici, običajno v zelo prezgodnji fazi življenja.

Velika etična pomanjkljivost nekaterih vrhunskih blagovnih znamk je ta, da za razliko od manjših blagovnih znamk, ki se močno zanašajo na stranske proizvode kmetijske in klavne industrije, nekatere premium znamke uporabljajo živali, ubite posebej za hrano za hišne živali, s čimer zagotavljajo veliko večjo finančno podporo tem industrijam.

 

5 Sklepi

 

Prehrana družnih živali na osnovi mesa zagotavlja veliko industrijsko odlagališče za odpadne proizvode iz klavnic, 4-D meso (od živali, ki so umrle, umirajoče ali bolne ob prihodu v klavnico), staro ali pokvarjeno meso iz supermarketov, veliko število evtanaziranih psi in mačke iz zavetišč za živali, včasih z zaznavnimi ravnmi sredstva za evtanazijo, staro restavracijsko mast, skupaj z visokimi koncentracijami nevarnih prostih radikalov in  trans maščobne kisline ter poškodovane ali pokvarjene ribe, včasih z nevarnimi ravnmi živega srebra, PCB-jev in drugih toksinov. Kombinacija raztopljenih surovin je mačkam in psom okusna zaradi dodanega 'digestaa' – juhe iz delno raztopljenega drobovja piščancev in drugih živali – da se več kot 95 % domačih živali v ZDA preživlja predvsem s komercialno mesno prehrano (Perry 1996), ki ustvari več kot 11 milijard dolarjev letno z industrijo hrane za hišne živali v ZDA (API 2002).

Patogene bakterije, protozoe, glive, virusi in prioni ter z njimi povezani endotoksini in mikotoksini ter ostanki hormonov in antibiotikov ter potencialno nevarni konzervansi, ki so skupni komercialni mesni prehrani, prav tako predstavljajo pomembno nevarnost za zdravje naših živali spremljevalcev.

Bolezni, opisane v znanstveni literaturi po dolgotrajnem vzdrževanju mačk in psov na mesni hrani, vključujejo ledvične, jetrne, srčne, nevrološke, vidne, živčno-mišične in kožne bolezni, motnje krvavitve, prirojene okvare, imunsko pomanjkljivost in nalezljive bolezni (Dow  et al.  1989, DiBartola  et al.  1993, Strieker  et al.  1996 in Freytag  et al. 2003). Kot veterinar menim, da so bolezni, kot so rak, ledvično, jetrno in srčno popuščanje, veliko pogostejše, kot bi morale biti, in da se mnoge poslabšajo ali so neposredno povzročene z nevarnimi sestavinami komercialnih mesnih vrst hrane za mačke in pse. Ledvična odpoved je eden od treh najpogostejših vzrokov smrti družnih živali. Visoka vsebnost  beljakovin v mesni hrani pomeni dodatno obremenitev ledvic (Di Bartola  et al. 1993), še poslabšajo pa jo nekvalitetne sestavine številnih mesnih diet. Če se ne zdravi, lahko ledvična bolezen povzroči sistemsko kopičenje toksinov, kar vodi do izgube apetita, uremične zastrupitve, bruhanja, nevroloških motenj in smrti. Resna in potencialno smrtna bolezen hipertiroidizma pri mačkah se je prvič pojavila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se na trgu pojavili izdelki v pločevinkah, in je lahko povezana s prekomernimi količinami joda v prehrani (Smith 1993).

Naša velika odvisnost od mesne prehrane povzroča ogromno trpljenja, zdravstvene težave in prezgodnje smrti milijardam rejnih in družnih živali letno. Po nepotrebnem, saj je danes na voljo že  mnogo bolj zdravih in prijaznih veganskih in vegetarijanskih alternativ.

 

6 Reference

 

• American Medical Association (AMA) House of Delegates Annual Meeting. Resolution 508 – Antimicrobial Use and Resistance. 2001.
• American Public Health Association (APHA). Policy Number 99081. 1999.
• Anonymous. Undated. Your pet’s dog food could be dangerous. http://www.wavy.com/Global/story.asp?S=1018127&nav=23iiCT4S, accessed 12 Aug. 2004.
• Anonymous. America’s fish: fair or foul? Consumer Reports. 2001. http://www.consumerreports.org/main/content/display_report.jsp?FOLDER%3C%3Efolder_id=341171&bmUID=1081137390091, accessed 29 Jul. 2004.
• Animal Protection Institute (API). What is REALLY in your pet’s food?: you may not want to know. Revised 29 Jan. 2002. abc12.com WJRT-TV/DT. http://abclocal.go.com/wjrt/news/051004_CO_r2_pet_food.html, accessed 17 May 2004.
• Baker DH, Czarnecki-Maulden GL. Comparative nutrition of dogs and cats. Annu Rev Nutr 1991; 11: 239-263.
• Barker J. & Williams H. Greene County Animal Mortality Collection Ramp. NC, US: North Carolina Cooperative Extension Service. 1993.
• BBC News. 14 Dec. 1998.
• Belfield, Wendell O. & Zucker, M. Very Healthy Cat Book. New York, NY, US: McGraw-Hill Book Company. 31. 1983.
• Bingham AK, Huebner HJ, Phillips TD, Bauer JE. Identification and reduction of urinary aflatoxin metabolites in dogs. Food Chem Toxicol. 2004; 42(11): 1851-1858.
• Blood D. and Studdert V. Bailliere’s Comprehensive Veterinary Dictionary. London: Bailliere Tindall. 1988.
• Boyer CI Jr, Andrews EJ, deLahunta A, Bache CA, Gutenman WH, Lisk DJ. Accumulation of mercury and selenium in tissues of kittens fed commercial cat food. Cornell Vet 1978; 68(3): 365-374.
• DiBartola SP, Buffington CA, Chew DJ, McLoughlin MA, Sparks RA. Development of chronic renal disease in cats fed a commercial diet. J Am Vet Med Assoc 1993; 202(5): 744-751.
• Dow SW, Fettman MJ, Curtis CR, LeCouteur RA. Hypokalemia in cats: 186 cases (1984-1987). J Am Vet Med Assoc 1989; 194(11): 1604-1608.
• Eckhouse J. How dogs and cats get recycled into pet food. San Francisco Chronicle. 1990; Feb 19.
• Eisnitz G. Slaughterhouse. Amherst, NY: Prometheus Books. 1997. 175.
• Food and Drug Administration/Center for Veterinary Medicine (FDA/CVM). 2002. Report on the risk from pentobarbital in dog food. http://216.239.41.104/search?q=cache:bgXBlyi4QSMJ:www.fda.gov/cvm/efoi/DFreport.doc+Pentobarbitol+in+dog+food&hl=en, accessed 12 Aug. 2004.
• Freytag TL, Liu SM, Rogers QR, Morris JG. Teratogenic effects of chronic ingestion of high levels of vitamin A in cats. J Anim Physiol Anim Nutr (Berl) 2003; 87(1-2): 42-51.
• Frist, US Senator Bill, in a hearing of the Subcommittee on Public Health to examine the problem of and potential solutions for the problem of antimicrobial resistance. Feb. 1999.
• Gillen J. Obligate Carnivore. Seattle, WA: Stein Hoist Books. 2003.
• Gray, Christina M.; Sellon, Rance K.; Freeman, Lisa M. Nutritional Adequacy of Two Vegan Diets for Cats. JAVMA 2004;225(11):1670-1675.
• Gurkin A., Fenstermacher, S. Petfood Report. Mt. Morris, IL, US: Watt Trade Press. 1999.
• Halpin K., Sullivan J., Bradfield R., Liu, Q. By-products usage: results from a survey of major petfood manufacturers. Petfood Industry. 1999 May – Jun;37-40.
• Houpt KA, Essick LA, Shaw EB, Alo DK, Gilmartin JE, Gutenmann WH, Littman CB, Lisk DJ. A tuna fish diet influences cat behavior. J Toxicol Environ Health. 1988;24(2):161-72.
• Howell E. Food Enzymes for Health & Longevity. Woodstock Valley, CT: Omangod Press. xx. 1980.
• Jacobson, M. Eater’s Digest. Garden City, NY, US: Doubleday & Co. Inc. 1972:86-87.
• Kvamme J. SRM skirmish. Petfood Industry. 2004 Mar;46(3):4,52.
• Lewis L., Morris M., Hand M. Small Animal Clinical Nutrition. (3rd Edn). Topeka, KS, US: Mark Morris Associates. 1987:2-3.
• Martin A. Food Pets Die For: Shocking Facts About Pet Food. (2nd Edn). Troutdale, OR, US: NewSage Press. 2003.
• Mason J, Singer P. Animal Factories. New York, NY, US: Harmony Books. 1990.
• National Institute of Allergy and Infectious Diseases, National Institutes of Health (NIAID). The problem of antibiotic resistance. http://www.niaid.nih.gov/factsheets/antimicro.htm, accessed Apr. 2004.
• National Research Council. Nutrient requirements of cats. Washington, DC: National Academy Press, 1986.
• National Research Council (NRC). Chapter 7: Costs of eliminating subtherapeutic use of antibiotics. In The Use of Drugs in Food Animals: Benefits and Risk. Washington, D.C., US: National Academy Press. 1999:179.
• Palackal T, Moretz R, Wisniewski H, Sturman J. Abnormal visual cortex development in the kitten associated with maternal dietary taurine deprivation. J Neurosci Res. 1986;15(2):223-239.
• Pion PD, Kittleson MD, Rogers QR, Morris JG. Science. Myocardial failure in cats associated with low plasma taurine: a reversible cardiomyopathy. Science 1987 Aug 14;237(4816):764-8.
• Pearl G. Personal communication. Fats and Proteins Research Foundation, Inc., Bloomington, IL. 1997. In Halpin K., Sullivan J., Bradfield R., Liu, Q. By-products usage: results from a survey of major petfood manufacturers. Petfood Industry. 1999 May – Jun:37-40.
• Peden J. Vegetarian Cats & Dogs. 3rd Edn. Troy, MT, US: Harbingers of a New Age. 1999.
• Peden J. Personal communication to Andrew Knight re: ethoxyquin. 2004.
• Perry T. What’s really for dinner?: the truth about commercial pet food. The Animals’ Agenda. 1996. Nov. – Dec. http://www.preciouspets.org/truth.htm, accessed 2004.
• Peterson Co. Product Specifications. Date unknown. Peterson Co. is a large distributor of liquid enzymatic digests to the pet food industry.
• Phillips T. Rendered products guide: fats, animal proteins and quality criteria. Petfood Industry. 1994. Jan. – Feb.:12 – 21.
• Pitcairn R., Pitcairn S. Dr. Pitcairn’s Complete Guide to Natural Health for Dogs & Cats. Emmaus, PA, US: Rodale Press. 1995:16.
• Plechner A., Zucker, M. Pet Allergies. Inglewood, CA, US: Very Healthy Enterprises. 1986:13.
• Porreca K. Personal letter to James Peden re: Interview of University of California (Davis), North Carolina State University, and University of Guelph researchers investigating the connection between dilated cardiomyopathy and diet. 1995 Mar. 17.
• Pottenger F.M. Jr. Pottenger’s Cats. La mesa, CA, US: Price-Pottenger Nutrition Foundation. 1983.
• Smith C.A. Research roundup: changes and challenges in feline nutrition. J Am Vet Med Assoc. 1993;203:1395-1400.
• Sousa CA, Stannard AA, Ihrke PJ, Reinke SI, Schmeitzel LP. Dermatosis associated with feeding generic dog food: 13 cases (1981-1982). J Am Vet Med Assoc. 1988 Mar 1;192(5):676-80.
• Steinman D. Diet for a Poisoned Planet. New York, NY, US: Ballantine Books. 1990:355.
• Strieker MJ, Morris JG, Feldman BF, Rogers QR. Vitamin K deficiency in cats fed commercial fish-based diets. J Small Anim Pract. 1996 Jul;37(7):322-6.
• Strombeck D. The question of bacteria in processed pet foods. Excerpted from Home Prepared Dog & Cat Diets, The Healthful Alternative. Date unknown. http://njboxers.com/Question.htm, accessed 29 Jul. 2004.
• Union of Concerned Scientists. Hogging it: Estimates of antimicrobial abuse in livestock. Jan. 2001.
• World Health Organization (WHO). The Medical Impact of the Use of Antimicrobials in Food Animals: Report of a WHO Meeting, Berlin, Germany, 13-17 October 1997. http://www.who.int/emc/diseases/zoo/zoo97_4.html, accessed 12 Aug. 2004.

Prevedeno in povzeto po https://sustainablepetfood.info/meat-based-dietsupdated-version-1/

Povezava do dodatkov: https://sustainablepetfood.info/appendices/