Tinček in timijan ali zgodba o normalnosti

Zgodba potrebuje malo ozadja, da se bo vedelo, o čem govori. Tinček je muc, ki zelo rad jé. Po domače povedano, požrešen je. Zelo. Njegov idealen dan bi se začel ob polni posodi, nadaljeval ob polni posodi, zaključil pa ob, ja, uganili ste, polni posodi. Muc živi skupaj s še štirimi muci in zaradi njegove požrešnosti imajo v družini kar zapleten režim prehranjevanja. Če ga ne bi imeli, bi Tinček pojedel vse, kar bi drugi morda prostovoljno ali malo manj prostovoljno pustili. Tako pa Tinček poje svojo porcijo (zaradi prekomerne teže dobi samo mokro hrano, in ne, ne rastlinske, pač pa mesno) in morda še čisto malo zraven, da ni preveč žalosten. Ker tako rad jé, ni prav nič izbirčen. Pravzaprav mu je čisto vseeno, kaj je v posodici ali poleg nje, dokler je vsaj malo podobno hrani. Poje celo – POZOR!!!, tisti z občutljivimi želodci preskočite na začetek naslednjega stavka – morebitno bruhanje svojih mačjih sostanovalcev. Uf. Ampak na veliko presenečenje svojih človeških skrbnikov, se je po nekaj letih skupnega življenja izkazalo, da ima tudi Tinček mejo, ki je ne prestopi. Vse je dobro, vse je njam, vse je slastno, ko pa Tinček predse dobi premium super kvalitetno konzervico piščanca z dodatkom timijana, no, tu pa Tinček potegne črto, ki je ne prestopi. Ni šans. Noup. Niti v sanjah. Ne bo niti probal, ne. Timijan je črta, ki je Tinček živ ne prestopi.

Pa preskočimo sedaj na veganstvo, živahno in mehko, kot skoči Tinček k svoji posodici s hrano.

Kako težko je bilo biti vegan pred dvajsetimi, tridesetimi leti, si nekateri lahko samo mislimo, drugi pa so to doživeli. Zasmehovanje, zavijanje z očmi, obrekovanje. Lažna ali dejanska skrb za zdravje. "To ja ni naravno, človek nujno potrebuje meso za normalno življenje, kaj pa beljakovine, pa daj vsaj mleko in jajca, z rastlinami ne moreš zadovoljiti vseh potreb...", da o čustvih rastlin in bivanju na samotnem otoku s pujsom ne govorimo. Uf, kako bi se v tistih časih brala debata o veganstvu na kakšnem družbenem omrežju, če bi ta obstajal. Bili bi najmanj norci, posebneži, važiči in izprijenci. No, saj smo v določenih okoljih še vedno, a vendar v neprimerno manjši meri.

Danes biti vegan res ni več tabu. Ni se nam potrebno več iti revolucije.  Prosto se lahko gibamo med drugimi ljudmi, v restavracijah lahko z normalo jakostjo glasu vprašamo, kaj imajo na voljo za nas, šepetati nam ni treba niti v trgovinah, slaščičarnah, pekarnah. Toliko nas je, da smo postali pomembna potrošniška skupina, za naše denarce se z razvojem veganskih izdelkov trudijo tudi proizvajalci, ki so še nekaj let nazaj besedo vegan uporabljali zgolj kot kletvico. Družimo se na velikih dogodkih, družimo se na manjših dogodkih, v živo in na daljavo, imamo društva, nebroj skupin na Facebooku, strani z recepti, restavracij z izključno vegansko hrano, celo hotele in letovišča. Biti vegan res ni več bavbav. Veganstvo je danes skorajda v celoti normalizirano, vegani nismo več čudaki. Ampak, pozor!, le do trenutka, ko trčimo ob svoj timijan - vegansko hrano za pse in mačke! Tu potegnemo črto, ki je ne prestopimo, to je naš »ni šans«, naš »ne bom niti bral, razmišljal, poslušal«, naš »jaz nisem čudak«.

Rastlinska hrana za pse in, še bolj, za mačke, je tema, kjer se danes lomi naša normalnost. Če ne želiš biti čudak, kot so bili čudaki vsi vegani trideset let nazaj, potem imaš o tem trdno izoblikovano stališče. "Jaz sem vegan, kar pomeni, da svojih živali ne mučim. Zato jim nudim prehrano, ki je za njih edina primerna. In to je za pse mešana, ki obvezno vsebuje tudi vsaj delež mesa, za mačke pa izključno mesna." Saj znamo, smo se naučili – psi so omnivorji, mačke obligatorni karnivorji.

Ko se v veganski skupnosti najde junak, ki čisto potiho ali celo na glas pove (napiše…), da mogoče pa le ni tako, da mogoče pa se da tudi drugače, da raziskave pravijo…, da praksa pravi…, da on pa hrani svojo žival drugače…, uf… Takrat smo znova tam, kjer smo bili pred tridesetimi leti. Pravzaprav je še huje, ker jih ne dobimo po glavi od zunaj, pač pa se večina agresije zgodi med domačimi zidovi veganske »skupnosti«. Junak, ki si upa, je takoj proglašen za mučitelja živali, opranoglavca, sigurno je na nekih drogah, šel je v k…c, je butelj, sicko, gamad. To so vse dejanski komentarji, namenjeni veganskemu paru, ko sta leta 2022! javno na Facebooku objavila, da svojega mačka hranita z vegansko hrano. To niso komentatorji vsejedih bralcev člankov rumenega tiska, niso komentarji nerazgledanih prebivalcev zakotne vasice na obrobju civilizacije, ne članov mesnih in lovskih društev. To so komentarji veganov. »Prijatelji« in sledilci niso želeli več informacij, niso jih zanimali rezultati morebitnih raziskav, niso hoteli izvedeti več. (Razen redkih izjem.) Prijatelji vegani so naleteli na svoj timijan, preko katerega ne želijo niti videti, potegnili so črto, o prestopu katere ne želijo niti razmišljati.  

Kaj je razlog, zakaj smo večinoma vsi posvojili mantro o omnivorjih in obligatornih karnivorjih in si o tem ne želimo razmišljati in si ne dovolimo dvomiti? Kdo nam je to mantro tako uspešno vsilil? Zakaj ne iščemo drugačnih rešitev, ne hlepimo po informacijah o tem, kaj je še mogoče? Zakaj nam dejstvo, da svojo žival hranimo z mesom druge živali, ki je za to morala umreti, ne povzroča vsaj malo nelagodja? Neprijetnih občutkov. Želje po drugačnem. Zavedanja, da nismo čisto iskreni s seboj. Da nismo čisto fer.

Je vztrajanje na poziciji  »jaz sem vegan, a svojo žival hranim vrsti primerno« in ponavljanje naučenih fraz kaj drugega kot branik, ki nas ščiti pred tem, da nismo v očeh drugih čudaki. Vsaj preveliki ne. Ker, »on je sicer vegan, ampak svoji mački pa kupuje meso«. Torej je vse OK.

V čem se ta neprosojen in neprebojen zid, preko katerega ne želimo in nočemo videti, razlikuje od tistega zidu, ki večini ljudi ne dovoli prestopa iz vsejedstva v veganstvo? Je »normalnost« vredna življenj drugih bitij? Res ne bi nekoliko tvegali? Samo toliko, da bi si dovolili malo dvoma. Malo radovednosti. Morda vseeno kaj prebrali. Si dovolili poiskati informacije. Znova premisliti svoja prepričanja. Ker, kaj pa, če je skrbeti za naše živalske prijatelje čisto možno brez krutosti do kogarkoli? Samo v timijan je treba ugrizniti.